Prek Ljubljane,
snu predane,
megla spušča se do
dna,
klet, beznica,
prazna lica,
zro pogledi brez
želja...
V kotu miza,
in pijanec,
našel, za ta dan,
izhod,
vstopna viza
trden spanec,
vsaj začasen
vnebohod...
Vsaka čaša,
kanček upa,
da brezup se
utopi,
čas odnaša
reke strupa,
seže s časom do
kosti...
Zgolj čakanje,
mrtve sanje,
tu in tam koraki
vstran,
spod oblaka
zemlja čaka,
da zaceli bol vseh
ran...
Ni komentarjev:
Objavite komentar