Gladina molčeča, ni sapice blage,
ki bi prebudila
vsaj skromen nemir,
le vragi rojevajo
misli na drage,
so se pozgubili,
vsi, nekam v vsemir.
Sijoče so zvezde,
brez njih ni topline,
in vse
razkropljene v globinah daljav,
le tu in tam
iskrica skoznjo mi šine,
da v upanju čas bi
za hip dlje ostal.
Prečudna so pota,
namere, dejanja,
različne so barve,
ki zro jih oči,
življenje pa
smešnica, upa in sanja,
pa rado razdira,
misleč da gradi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar