Na poti v spokoj

Počasi umiram, iz te packarije,

ki človek, dvonoga žival, jo krasi,

zadiham, z veseljem, vsak žarek, ki sije,

in ptica nasmeh mi v izdihe budi;

odhajam, dovolj mi je šare dvolične,

ki tolče, takrat, ko ne plazi se v rit,

dovolj mi ljubezni je prazne, sebične,

ki ljubi le sebe, in svoj dobrobit;

nekoč nisem vedel, da tema odreši,

da tukaj, na svetlem, tako je grdo,

mladost, se z naivnostjo rada osmeši,

če res ni neumna, spoznanja privro;

odhajam, v besedah, v korakih, dejanjih,

in vse manj iz dneva v dan mi je mar,

spoznal sem premnoge podobe v kozlanjih,

spoznal sem praznino v svetu utvar;

počasi umiram, in dokaj mi znaša,

vsaj vem, kdo je tu, in vem, koga ni,

se up sicer včasih, potihem oglaša,

a hitro spoznanja ga glas umiri;

želim si, da zmogel bi k vragu poslati,

vse tisto, kar vražje kazi mi vsak dan,

a ni mi dopustno, da zmogel podati

bi tja se, med tiste, kjer vsak je zlagan;

pa tonem, umirjen, sem hodil po svoje,

še tu in tam pustil vsaj skromno sem sled,

za drobne radosti srce mi zapoje,

imun za laži sem velikih besed;

in ko bom zaspal, da nikdar več ne vzide

mi sonce, na sinjo nebesno ravan,

takrat preko lica solzica naj pride

le tistemu, ki sem tja v dno mu bil dan!