Sonca cvet

Med mnogimi zase, in svoja, docela,

v bleščavi blesteča, zreš soncu v pozdrav,

dlani na stežaj si v nasmehu razpela,

v objemu sinjine nebeških dobrav...

Srce se ponuja, in pticam obeta,

si vselej razdajala svoj jim objem,

morda dopotuješ še v roke dekleta,

nasmeh obudiš, da ogreje te v njem...

In pluješ, zvedavo, od jutra do mraka,

za dnevom v dan, in od sonca do sna,

vonj zemlje ti v žilah se v pesem pretaka,

zgolj svoja, in zase, v širjavah polja...