Vrti se, vrti, ta naš svet obetaven,
na njem bi vsakdo
bil močan in postaven,
pa z ritjo na
mehkem da bi presedel,
in v lastnem
ugodju do konca cvetel...
Vrti se, vrti, in
poraja krivice,
krivice, ki so
zgolj podobe pravice,
saj ni, da še
slednji bi zase ne vzel,
ko moč za jemanje
v rokah bi imel...
Nihče ne zavida
miru in tišine,
pa tisto svetlobo,
ki v bučo kdaj šine,
o, ne, nas lepoto
skazi razodetje,
ki pravi, da šteje
predvsem nam - imetje!
Da bi tekmovali,
kdo bolj se razdaja,
kdo Pamet, Dobroto z dejanji oplaja,
ma, saj nismo
nori, tega se ne da,
smo majhni, ne
zremo z očmi do neba!
Vrti se, ta svet,
se vrti, v ista pota,
na njem višek stvarstva je glavna
pomota,
že res, je kožuhu
slovo davno dal,
a kaj, je brez
njega še vedno - žival!
Ni komentarjev:
Objavite komentar