Odtekajo reke, odtekajo želje,
odtekle so sanje, in upa več ni,
v tujih radostih je, v koščkih, veselje,
vse bolj se ne da mi, vse bolj se mi spi...
Svet, prazna sivina, lažniva prevara,
hinavščina vodi lahkoten korak,
neumnost in zloba, goniča prastara,
bolj kot se upiraš, si večji bedak...
Za koga, za vraga, morda za hudiča,
ki skvari vse tisto, kar v roke dobi?!
Pritlikava duša dvonogega Niča,
še zvezde poklati, ker sam ne leti...
Odtekajo reke, nekoč polne upa,
sem sanjal, stremel in počel vse zaman,
ni kače, ki zmogla bi toliko strupa,
kot zmore dvonog ga, s seboj samim gnan...
Zdaj čakam, zgolj čakam, da čas mi odšteje,
da v miru bom legel, za vselej zaspal,
in vse bolj po grenkem brezup se mi smeje:
zdaj lepše prav ta bi, ki vse je spacal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar