Nebo so razparale more,
preteče so gromko
besnele,
kazale, da svet
bodo zmlele,
in z njim
nebogljene vse stvore...
Svetleče prikazni
v temine,
v bobnenju se
strah udejani,
nerabljeni, prazni
možgani,
ni vrag, da vsaj
up v njih ne šine...
Ponižen, v
temačnosti kritja,
kosmatež
zahvalnico bere,
če se iz te groze
pobere,
častil pokajoča bo
bitja...
Izsmisli si vero,
čez leta,
zgubljen v
širjavah vesolja,
še prdec zgolj
božja je volja,
resnica je vsa
razodeta...
Na Zemlji
ploščati, v središču,
zažiga čarovnice,
znalce,
na vrh si postavi
butalce,
in prazen žari v
lažnem blišču...
Ni komentarjev:
Objavite komentar