V spevu kosa

Polegajo trave vetrove na spanje,

in zvezda nalahno gladino ljubkuje,

s ciprese, prav z vrha, kos speve vsakdanje

marljivo, v odtenkih drugačnosti, kuje...

Zložili škržati so v mir svoja krila,

se s češnje polegel pohod je črnice,

morda bo z neba grenka solza kanila,

ker manj bo radosti, ki zbujajo žice...

Dan, zrno, in ura, ki v času pretaka,

prek njega se tkejo izsanjana pota,

v njem včasih zadošča dolžina koraka,

da zveš, si prispel, ali vse je le - zmota...