Še malo...

Se sence igrajo, prek mnogih povesti,

ki rišejo, v gubah neštetih, obraz,

med njimi nasmeh, ki po sončevi cesti

je, stežka, v globine razkril smerokaz…

Zverižen, od teže minulih korakov,

življenje igra se, besede lovi,

nebo je muhavo, roj črnih oblakov,

le tu in tam pesem, za hip, zacveti…

Pa da se, prav vse, zapermej, če se hoče,

da le ne spustijo pošasti na plan…

in nekaj solza se iz ran mu zajoče:

še malo, pa konec bo vseh grdih sanj…

S tresočo si roko poglede popravi,

ne gre skozi dež, se pošali v nasmeh,

in misel zgubi se mu nekam po travi,

kot da bi iskal se, v neskončnih nočeh…

Še malo, še malo, pa konec napoči,

zavzdihne, življenje je težek hudič,

a prav je tako, šele v stiski se loči

kdo šteje, in kdo le navaden je nič!