Z neba so se zvezde razlile...
vrag vedi, če tam, kjer smrt jadra
razvija,
in up se razvlači v solzah, in zaman,
sploh seže dotik njih srebrnega sija,
do tal, in v oči, ki iz mrtvih snovanj
so v bolu praznino rodile?!
Vrag vedi, kaj sanjaš, ko zmoreš zaspati,
morda hipec vsaj prek metuljevih trat...
morda, da povrne se ta, ki podati
se smel je v tišino, v neskončen prepad?!
Vrag vedi, morda pa, v grenkobi čakanja,
ko v kletvicah sučeš ves svet, in nebo,
ne iščeš odgovorov več na vprašanja,
le čakaš svoj čas, ko te v dalj poneso…
So zvezde, do zadnje, uvele.
In suče ognjeno svoj meč stekla zloba,
da tečejo dnevi od groba do groba…
zveri so se v ples zavrtele!
In svet se vrti.
Zdaj oni, in tam, jutri – mi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar