Molčiš. In gledaš
kar ti je dano začutiti,
številne trnjehodne niti
posejane
v dlani...
morda se ne zavedaš
bolesti vseh, solza,
in nožev ostrih prek neba,
in rane,
ob rani...
Predanost ti oči topli,
ko me postavljaš na nek tron...
a jaz sem zgolj čudak, patron,
v cvetove zroč,
in v zvezdoštetje...
In dviga me, hkrati straši,
da v meni zreš prav vse, kar šteje,
ker nočem, da veter ko zaveje
v poslednjo mojo noč,
te zruši neimetje...
Molčiš. In daješ se mi v branje.
Že dolgo več ne preseneča,
da zmoreva tudi molčeča
v nasmeh, in v solzo, v sanje...
A vendar, res, sem zgolj čudak,
ki zmore le iz sebe dati,
in ne želi si, da zastati
bi se odločil tvoj korak...
takrat, ko iz oči
srce mi izpuhti..
Ni komentarjev:
Objavite komentar