Spokoj peklenskih trat

V spokoj leži,

ki menjal svoje staro je življenje,

za mlado smrt;

ga vselej je gonilo hrepenenje,

in zdaj problem ta v kali je zatrt…

Zgolj tiho spi.

V neslišnost zmore stišati smrčanje

mrtvaški prt.

Še živemu so izpuhtele sanje,

in up vse do kosti je bil obžrt…

V črni jami črna duša,

in rajski spev peklenskih trat,

kdor nikdar prek neba ne skuša,

ne ve kam zvezda leže spat…

V črni jami požrtija,

pogoltnim črvom se mudi,

jih nekaj se goreče zvija

še krog sredinca, ki štrli…

Na dnu nekje,

iščoče duše, ki je nehala iskati,

nasmeh greni:

hudič zgolj ve,

čemu odločil se je tiste kaznovati,

ki ne spusti

jih v rajski spev peklenskih trat,

tja na nebo, kjer zvezda trudna leže spat…