Dnevu kulture ob vogal...

Recimo, da je danes praznik. Dan, torej, za katerega je formalno zapovedano slavje. Celo dela prost je, ta dan, pa zapovedanost slavja ni moteča. Itak radi slavimo, da je le čemu nazdravljati, ampak…

Najprej bi bilo potrebno doreči, kako naj ta, konkreten dan, označujemo. Kot »kulturni dan«, kot »dan kulture«, ali, preprosto, kot »dan kult ur(e)«? Je, dejansko, neka razlika med omenjenimi možnostmi, in je dejstvo, da v občosti prvi dve poimenovanji (možnosti) tekmujeta med seboj.

»Kulturni dan« bržčas ne bo. Kulturen namreč ni prav nič bolj, kot je katerikoli dan v letu, obenem pa ni v lasti kulture, celo nasprotno: lastijo si ga vsi po vrsti, in še najraje tisti, ki s kulturo, z njenim ustvarjanjem, nimajo nobene povezave! Se pa radi pavijo, ob vsaki priložnosti in tudi tej, konkretni. Čeprav jim to najbolje ne uspeva, celo maske ne prekrivajo bistva.

Če gre za »dan kulture«, potem me zadevščina še bolj čudi, kajti…

Ko bi imeli  tudi, na primer, smetarji svoj dan, uradno razglašen za praznik, bi tudi v tem primeru vsi smetarili, se hiteli izkazovati s svojo predanostjo smetarstvu in poklic smetarja počastiti s pobiranjem odpadkov? Verjetno, da ne. Potemtakem bi naj »dan kulture« slavili le tisti, ki se s kulturo dejansko ukvarjajo, bodisi neposredno, kot ustvarjalci, ali pa posredno, kot tisti, ki ji omogočajo preživetje, s tem tudi ustvarjanje. Vendar…

Ja, te tri pike, nesramnice se rado znajdejo tam, kjer jih ne bi bilo treba, v nekih normalnih, celo »kulturnih« pogojih… kakorkoli že: vendar ni kaj prida tistih, ki kulturi (kulturnikom) omogočajo preživetje, pravzaprav celo raje vidijo umrlega kulturnika, kot z življenjem borečega se, obenem »za narodov blagor« ustvarjajočega. Ne nazadnje lahko ob pokopu tudi (ali celo) kulturnikov svoje pavje perje razkazujejo. In svojo praznost, iz govorov hlapečo.

Potemtakem, če skrajšam, kot realnost preostane tretja možnost, da gre za dan kult ur(e)! Tako in tako nenehno vlačijo Prešerna med zobmi, mu, tu in tam, pristavijo še Cankarja, morda celo kakega drugega nebodigatreba, takrat, kadar se ne sprašujejo o tem, če so sredstva, tista minimalna, če ne celo sramotna (zlasti s strani tistih, ki se s kulturo, pomeni da tujeperno, postavljajo), katera namenjajo kulturi, utemeljena, če ne bi bilo bolje »v kaj pametnejšega« denarja dati, denimo, v skrajni sili, v žepe občestva… sila kulturnega, bojda, na osmega februarja dan, celo tako kulturnega, da ena sama proslava ne mine brez besednega linčanja, zdaj teh, zdaj onih. Narodna muzika, takšno izkazovanje, podalpski hojladri, pač.

Da, verjetno bo to, dan kult ur(e)! Pavi na podstavkih, pavi na tleh, pavi vsepovsod. Pardon, pavji, s tujimi peresi okinčani, in tako hudičevo kulturni, kot so kulturni vse dneve poprej, in zatem. Fuj!