Pozabe čas

Tudi v zgolj zapisani, neodpeti, podobi...

Snežinka za snežinko,

nalaga se odeja,

vse v belo

se odelo,

noč po pravljici diši,

počasi se, pod krinko,

povija krhka veja,

in joče,

upajoče,

svoje krošnje si želi…

Se praznijo oblaki,

pretežka so bremena,

tiščijo,

se šibijo,

k zemlji leglo je nebo,

pogrezajo koraki

se v poti do kolena,

v globine

misel šine,

zakasnele rože mro…

Za krogom krog se zbuja,

življenje se vrti,

nikoli ne zamuja,

le včasih prehiti,

kipeče se ugaša,

in veter prah odnaša,

na koncu se stopijo še sledi…

Že v jutru dan umira,

med prsti čas beži,

v uvelost cvet razpira,

gasijo se oči,

se v hipu razprostira,

v naslednjem ga več ni…

Se veja je vdala,

praznina se razkrije,

iz rane

solza kane,

da v pozabe čas spolzi,

ko nova bo pognala,

da lasten krog odvije,

spomina

bolečina

le v omembo obledi…

V daljave vse odteka,

razblinjajo se sanje,

medijo,

da bodrijo,

a odnese jih nov dan,

se vije blatna reka,

vse pred seboj požanje,

napaja,

da poraja,

nove kroge praznih sanj…