Tudi v zgolj zapisani, neodpeti, podobi...
Sedim
pod staro lipo,
in
puham tja, v oblake,
počasi
dogoreva, za dimom dim puhti,
s to
svojo zvesto pipo
že
mnoge sem korake
razvlačil,
kakor čreva, a še se me drži…
Minevajo
poletja,
se
redčijo stezice,
večer
počasi lega, že truden, v svojo noč,
na
trati vse manj cvetja,
in vse
bolj redko ptice
življenja
zgodba zbega, da se glase pojoč…
Kot
kapljice kapljajo
v
zemljo silni dnevi,
se v
nepovrat podajo
in
plamen se gasi…
V
daljave nezaznane
ponikajo
odmevi,
vse
manj očem ostane,
da v
hipu ne zbledi…
Sedim
pod staro lipo,
in
puham tja, v oblake,
počasi
dogoreva, za dimom dim puhti,
s to
svojo zvesto pipo
že
mnoge sem korake
razvlačil,
kakor čreva, a še se me drži…
Življenje
zagrenijo,
po
vrsti, vsa spoznanja,
in
blagor mu, kdor trde in temne je glave,
vsi upi
se rodijo,
da čas
jih le odganja,
resnice
so bolj grde, kot upanju se zde…
Kot
kapljice kapljajo
v
zemljo silni dnevi… 
Ni komentarjev:
Objavite komentar