Veter
nosi mi spomine davnih dni,
ko bilo
je razigrano mi nebo,
položene,
prav na gosto, so sledi,
zapuščene,
tam, kjer mene več ne bo…
Nežno
mi šumlja,
toplo
šepeta,
in
ovija, s svojo mi dlanjo, srce,
listje
šelesti,
v meni
vse drhti,
v
hladni rosi moje veje zelene…
Davno,
davno se utaplja, tiho lega prah,
da
prekrije, da zakrije nek moj čas,
sanje
pridno le topijo v mojih se rokah,
a še
vedno žene, tu in tam, njih glas…
Veter,
veter, kdo te kliče, kaj ti je bilo,
da si k
meni v sive dneve se podal,
si
ponesel neko smetko, padla je v oko,
z njo
si kapljice v očeh mi zasejal…
Sonce
se gasi,
vse
bolj hlad tišči,
in vse
bolj večer odeva se v mrak,
lega v
temo dan,
pa
iskal zaman
mlada
pota, nerazkrita, bi korak…
Davno,
davno se utaplja, tiho lega prah,
da
prekrije, da zakrije nek moj čas,
sanje
pridno le topijo v mojih se rokah,
a še
vedno žene, tu in tam, njih glas…
Ni komentarjev:
Objavite komentar