O odklanjanju cepljenja

Zaradi rednega cepljenja, obstajajo področja Sveta, na katerih so določene bolezni izkoreninjene kot »avtohtone«, medtem ko še vedno obstajajo področja, na katerih so taiste bolezni, še vedno, zaradi neustaljene (ali premalo časa trajajoče) prakse cepljenja, prisotne.

Svet je postal »majhen«, na njem poteka množična migracija, bodisi v podobah turizma, bodisi v podobah reševanja temeljnih eksistenčnih vprašanj, pomeni, da se tudi tisti, ki izvirajo s (še vedno obstoječih) področij obolevnosti, selijo na področja, na katerih so s cepljenjem določene bolezni odpravili.

VSAKDO, ki odkloni cepljenje, je dodatno izpostavljen možnosti obolevanja, za bolezni, zoper katerih se ni pripravil biti odporen (se ni cepil). In več kot je tega odklanjanja (cepljenja), večji je del ogrožene skupnosti, večja je verjetnost, da se neka že odpravljena bolezen zopet pojavi kot povsem »avtohtona«, za okolje značilna, samoumevna.

Virusi, bakterije – obstajajo v svojih standardnih podobah (značilnih za ves Svet) in v podobah, značilnih za specifična okolja njihovega bivanja. Na prve, standardne, smo se relativno navadili, medtem ko nas (za naše okolje) nestandardni še vedno NEposredno ogrožajo! Zaradi tega je za določena potovanja zgolj svetovano ustrezno cepljenje, za potovanja na rizična področja pa celo obvezno.

Obstajajo tudi okolja znotraj področij, na katerih so s cepljenji zagotovili odpravo »nevarnih« bolezni, okolja, ki delujejo na nek sebi značilen način, in s tem načinom večajo nevarnost nastanka in širitve obolelosti. Tipičen primer takšnih okolij so ptičje farme, torej prostori, na katerih koncentracija (in številčnost) ptic krepko presega običajno. Pomislimo samo na »ptičjo gripo«. In pomislimo na virus HIV, na bolezen, poimenovano »aids«… konkreten virus obstaja, od nekdaj, seveda, med opicami, in ob stikih med ljudmi in opicami, se je bolezen prenesla, najprej po Afriki, nato po celem Svetu.

Seveda, obstajajo tudi različne možnosti okužbe. Določene sodijo med tiste IZJEMNE, sila redke, in so vezane na sam način življenja (pa ne mislim samo na spolno usmerjenost, pač pa tudi na določena »poklicna tveganja«), kar pomeni, da NE predstavljajo neposredne nevarnosti tistim, ki tovrstnih načinov življenja ne živijo (lahko pa se, kljub temu, okužijo, posredno torej, prek prenašalca okužbe).

In obstajajo možnosti okužbe, ki niso prav nič izjemne, saj nas lahko okuži dobesedno vsakdo, ki z nekega svojega (in nam NEnašega) področja prinese virus, bakterijo (na katero je sam, morda, celo odporen, medtem ko nas, nevajene, lahko resno ogrozi).

Zgolj nekaj dejstev, ki bi jih kazalo upoštevati pri odločanju o ne/obveznosti (določenih) cepljenj! Dandanes, v časih tozadevne demokracije ( = anarhije najslabše možne vrste, anarhije NEUMNOSTI!) vsakdo misli, da »ima pravico odločati«, a jih je, žal, bore malo, ki se zavedajo, da sleherna pravica poraja odgovornost, celo temelji na odgovornosti, in jih je še manj, ki zmorejo takšno odgovornost izkazovati! Čeprav…

Kadar se podam (so)odločati, takrat bi MORAL poznati vsebino odločanja, takrat bi jo moral razumeti, takrat bi moja odločitev vodila v svoje pozitivne posledice (v stanja, za katera sem HOTEL, da postanejo realnost). Koliko je tega razumevanja, o tem pričajo podobe Sveta, o tem priča cik-cakanje »zgodovine«!

In je povsem »normalno«, da, denimo, občost odloča o kirurških mizah, arbitražnem sporazumu, spremembah Ustave… čeprav o konkretnih vsebinah, žal, POJMA NIMA, kaj šele, da bi jih razumela!

In zdaj bi odločali tudi o potrebnosti cepljenja, ker je občost, verjetno, tako zelo usposobljena, s področja biologije, medicine, s področja vedenja (zavedanja o) sobivanju celotne svetovne skupnosti kot take!

Slednje odločanje ne rezultira samo na posamezniku, pač pa na celotni (ožji in širši) skupnosti. Pomeni, da vsakokrat, ko se NEUMNOST poda v (so)odločanje, omogoča to, da se njene odlike izkazujejo v praksi, pomeni, da praksa postane NEnormalna (s stališča razumskega) in povsem običajna, za zmožnosti, s katerimi neumnost razpolaga.

Menim, da je bilo tega v preteklosti že več kot preveč, in menim, da bi moralo biti ZAVEDANJE REALNOSTI v širšem njenem smislu predpogoj ugotavljanja »prištevnosti«, s tem tudi imetja »volilne pravice«!

Rad bi »imel pravico«? Bi rad imel tudi ODGOVORNOST, za posledice, ki jih s svojimi pravicami povzročaš? Bi rad, denimo, poravnal stroške zdravljenja svojega otroka, v primeru, da bo le-ta zbolel zgolj zaradi tega, ker si sam, tako »pameten«, odklonil cepljenje?! Bi rad sedel v zaporu, če se pripeti, da ta, tvoj otrok, zaradi necepljenosti od bolezni umre?! In si ti tisti, ki s svojo »pravico« (s svojo bebavo voljo!) v bistvu povzročiš t. im. »smrt, povzročeno iz malomarnosti ( = NEUMNOSTI)«?!

Odklanjaš cepljenje? Prav: PODPIŠI IZJAVO, s katero PREVZEMAŠ VSO ODGOVORNOST v primeru, da bo tvoja odklonitev cepljenja pripeljala do neljubih posledic! Tistih, ki ne bodo bremenile samo tebe (ali nekoga »tvojega«), pač pa tudi tiste, ki bodo (podobno tvoji »pameti«) odklonili zaščito, katero jim ponuja medicina!

Kakopak, eden občih »argumentov« (tudi pri odklanjanju cepljenja) je ta, da »farmacija marsikaj proizvaja samo zato, da služi na račun naivnih«.

Res je, tudi tega je nekaj, ni moč zanikati, a je res, da to NE velja generalno, za vse proizvode farmacije. Čeprav…

Ko pomislim, kako dobro gredo v prodajo razni »preparati za lepoto« in »preparati za naravno zdravljenje«, ki so, vsi po vrsti, s škodljivimi učinki (da, verjamem, da ne veš, a sleherno preseganje potrebnih vnosov / nanosov / zaužitij po/ruši ravnovesje organizma, povzroča stranske učinke = obolelosti), potem… potem ugotovim, da se BEBAVOST upira lastni fizični zaščiti (z odklanjanjem cepljenja), medtem ko sama sebi škoduje (naseda tržno usmerjeni »farmaciji«) na številne načine, želeč biti »večno mlada, večno lepa, večno brez gub in napetih riti«!

Cepljenje cepavosti? Nepotrebno, brez slehernega učinka. Cepec je cepec, tak se rodi, tak umre.