Tokrat
se lotim (zgolj) obravnave ne-mesa-jedenja, oziroma vegetarijanstva in
veganstva.
Obstaja
prepričanje, da ni »lepo« jesti meso, ker s tem (z jedenjem mesa) povzročamo
živalim trpljenje, celo smrt.
Res je,
zlasti sodobni načini vzreje »mesa« (do katerih je, mimogrede, privedla
nagonskost absolutne večine, torej »človeštva«, ki niti zmožnosti obvladovanja
lastne lakote-po-vsem ni zmožna/o izkaz/ov/ati!) potekajo tako, da živali, v
času od njihove »poroditve na svet«, pa vse do takrat, ko učakajo zaključek
svojih življenj, živijo v trpljenju (oziroma v pogojih, ki so popolno nasprotje
pogojev, znotraj katerih bi živele v »naravi«). So, marsikdaj, prostorsko
stacionirane in omejene (svoj čas preživijo na minimalnih površinah, s čemer
jim rejci preprečujejo gibanje – in s tem tudi porabo energije – in jih tako
silijo v hitrejšo rast oz. v hitrejše pridobivanje teže), so hranjene z raznimi
dodatki, celo s predelanimi ostanki »samih sebe« (zaradi iskanja »uspešnejšega«
načina »dobičkonosnega« vzrejanja, so mleli goveje kosti in jih dodajali v
krmo, s čemer so povzročili bolezen »norih krav«… iz istih razlogov so
predelovali ptičje iztrebke – kajti tudi v iztrebkih je »še nekaj« hranilnih
snovi – in s tem povzročali vrsto bolezni, verjetno tudi t. im. »ptičjo gripo«…),
zaradi česar so obsojene na rušenje naravno zastavljenega ravnovesja (ki
obstaja v slehernem obstajanju, torej ne samo znotraj t. im. »žive narave«),
kar, posledično, zagotovo povzroča nelepa občutenja, so (zaradi cenejšega »pridelovalnega
procesa«) transportirane na živalske, Nečlovečne načine (a žal na povsem »človeške«,
saj je »človek« tisti, ki s tudi s temi transportnimi načini izkazuje svoj
odnos do »preostalosti«, torej, v bistvu, izkazuje SAMEGA SEBE, in predvsem
svoje umske zmožnosti!)… in je, pri vsem tem, sporno to, da »živali čutijo
trpljenje« (bolečino), pa zato »ni lepo (ni prav) izkazovati takšnih odnosov
(do njih)«.
In je
bolje – jesti rastlinje.
Takšno
prepričanje je izkaz nerazumevanja, kajti – tudi rastlinje čuti, celo več,
zaveda se tega, kar (ob)čuti! Ko se ne bi zavedalo, potem se mesojeda rastlina,
na primer, ne bi odzvala (s tem, da ujame neko živalico) takrat, ko bi se njen
plen pojavil v okoliščinah, primernih za njegovo uplenitev. In se ne bi
rastlina (ali njen delček) »umaknil«, na primer, ognju (se list, vejica
dobesedno skrči, kolikor ji prostor in zasnovanost to krčenje omogočata,
seveda)… kakorkoli že, ko se rastlina NE bi zavedala »okoliščin«, potem bi ji
bilo popolnoma vseeno, če raste v sušnem ali nesušnem okolju, če raste v
izčrpani ali neizčrpani prsti…
Je pa
res (vsaj zaenkrat in v okviru spoznanj, s katerimi razpolagamo), da se
rastlina ne zaveda na način, na kakršnega se okoliščin zaveda rastlinsko-»človeški«-človeški
svet. A tudi med temi tremi svetovi obstajajo velike razlike glede stopnje (s
tem tudi načinov) zavedanja! Z drugimi besedami: če ne ješ mesa zaradi tega,
ker ti »je škoda« življenja, potem bi bilo dobro, ko bi vedel, da tudi rastlina
– živi, je živa, ima svoje življenje! In bi bilo dobro, ko bi vedel tudi to, da
s tem, ko si dovoljuješ presojati o tem, katero življenje je vredno tega, da ga
(po)ješ, in katero ni, sebi dovoljuješ tisti »nekaj«, katerega ti nihče
(narava) ni dal(a), obenem pa se izkazuješ z (domnevno) dvoličnostjo
(hinavščino) in z (prav nič domnevno) neumnostjo!
Vegani
počnejo celo »korak naprej«, in ne jedo »živalskih plodov« (oziroma vsega, kar
je iz teh plodov proizvedenega), čeprav se niti ne zavedajo, da temu ni tako,
kajti – tudi gnoj, katerega uporabljajo za pridelavo rastlinja, je »živalski
plod«, obenem pa tudi priganjane (trpinčene) živali, ki, denimo, svoja
življenja oddelajo na riževih poljih, ne živijo v lepih razmerah.
Vsi ti
ne-mesa-jedci očitno ne poznajo načina pridelave rastlinja. Da, nagonskost tudi
rastlinje sili v pospešeno rast, celo posluje na način, da (sadno) drevo posadi
le za štiri, morda pet let (v tem času se namreč drevo povsem izčrpa, ni več
zmožno »obilnega rojevanja plodov«), potem pa nasad, preprosto – posekajo!
Pomeni, da (zgolj zaradi nagonske pogoltnosti-po-vsem, torej tudi po zaslužku)
rastline, ki bi (v naravi) zmogle živeti desetletja, dobesedno pomorijo (ker
niso več dobičkonosne)!
In – če
je narava sestavljena iz vsega, kar poznamo (in iz tistega, česar še ne
poznamo)… in če je odnos do narave odločujoč tudi za samo preživetje »človeštva«,
potem – ni neumno, to, da do celote (te narave) ne zavzemaš enakih stališč
(pristopa), pač pa (sebi) dovoljuješ to, da trpljenje-posamičnega-dela-narave
opravičuješ (dovoljuješ, uživaš), sočasno pa obsojaš
trpljenje-drugega-dela-narave?!
In –
mar ni neumno, to, da bi se takoj okrancljal z lepimi, »dragimi« kamenčki, ko
pa tudi ti kamenčki so del narave, ko z njihovim pridobivanjem posegamo v
naravo, ji rušimo (njeno) ravnovesje, jo uničujemo?!
Seveda,
ti, ki razmišljajo o ne-jedenju-mesa radi porečejo, da »smo« zasnovani kot
rastlinojedci, in da »smo« mesojedi postali šele naknadno. In s tako trditvijo,
preprosto, samo dodatno izpričujejo lastno neumnost, kajti – v šoli so se učili
o vsejedih prednikih »človeka« (in človeka), o tem, da je bil tako nabiralec
(plodov), kakor tudi (na začetku) mrhovinar, pa jim znanje, kaže, ni seglo do »pameti«.
In, verjetno, so že videli nek dokumentaren prikaz življenja opic, pa s tem
tudi to, da se opice, občasno, lotijo mesa (si z njim obogatijo, popestrijo »jedilnik«,
si z zaužitjem mesa preskrbijo vse tiste sestavine, katere sicer potrebujejo za
svoj obstoj, a jih v rastlinskem delu narave ne morejo najti).
Ne,
niso načini (izkazovanj, katerihkoli) krivi, pač pa je, vedno, krivda na strani
izkazovalca. Z drugimi besedami: ko ne bi bilo (»človeške«) nagonskosti, potem
tudi ne bi bilo živalskega izkazovanja človeštva, potem bi vse (tudi »pridelava«
mesa in rastlinja) potekalo na razumen, človečen način. Ob upoštevanju
preprostega dejstva: vsako življenje potrebuje hrano, in do te hrane ni moč
drugače, kot tako, da posežeš v naravo (in po/ješ nek njen del, živ, čuteč)!
A kaj,
ko je nagonskost (»človeštvo«) tako nedojemljivo, nerazumsko, neumno, da nikdar
ne zna v samega sebe pogledati, v samem sebi (po)iskati vzroke tega, da se »človeški«
svet izkazuje v poznanih podobah, pač pa za vse slabo krivdo (krivce) išče v »nekih
drugih«. Ki zmorejo biti celo dobri, na začetku, ko delijo (ugodje) občosti, a
postanejo slabi, ko začne taisti občosti – kruliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar