Kdaj (in čemu) ozdraviti, in kdaj (in čemu) "naučiti NEozdravljenega živeti"?

Ozdraviti ali »naučiti NEozdravljenega živeti«

Obstaja teza, da je stanje, v katerem psihično obolelega »naučiš, da NEozdravljen zmore relativno uspešno živeti naprej«, optimalen dosežek terapije. In, kakor vse, ima tudi takšna trditev dve plati, pa se zaradi tega zmore izkazati kot pravilna, lahko pa, zlahka, izkaže svojo nepravilnost. Odvisno od »predmeta« zdravljenja. Pojasnim.

V kolikor je psihično obolelo bitje nagonsko, potem dejansko ne preostane drugega, kot da ga naučiš, da NEozdravljen zmore »živeti naprej«. Da bi trajno odpravil ( = ozdravil) psihično obolelost, potrebuješ obolelega, ki je ZMOŽEN RAZUMETI vsebine življenja, pomeni, da ta oboleli premore enovito zavedanje, in v okviru le-tega zmožnost sklepanja prek posrednih dejstev (pokazateljev), potemtakem – zmožnost abstraktnega mišljenja. In ker nagonska bitja te(h) zmožnosti ne premorejo, jih je moč, z delom, podobnim dresuri, odvaditi neke (zanje in za okolje) problematične navade ( = načina izkazovanja), denimo alkoholizma, na način, da jim to slabo navado nadomestiš z novo.

Pomeni, da je tak »zdravljenec« v bistvu NEozdravljen, pomeni, da so v njegovi psihi ostali vsi vzroki, ki so ga (v preteklosti) popeljali v alkohol, a je z zamenjavo navade postal sebi in okolju potencialno sprejemljiv(ejši). V nasprotnem primeru, da se tudi po terapiji ni zmožen »znajti« v okolju, se zlahka zmore dogoditi, da se ponovno povrne k stari navadi (ki mu je v preteklosti pomagala »lajšati spoznanja«), k alkoholu.

V kolikor pa je obolelo bitje razumsko zasnovano, potem ga je NUJNO dejansko ozdraviti (in je to tudi izvedljivo), pomeni, da je potrebno do zadnjega prečistiti (in odpraviti) vse vzroke, zaradi katerih se je bitje znašlo v stanju obolelosti. In ti vzroki so v vsakem posamezniku, preprosto bi se jim dalo reči »nesposobnost soočanja z okoljem« (večina psihičnih težav pri razumsko zasnovanih bitjih nastopi v obdobju odraščanja, takrat torej, ko jih okolje sili v svoje kalupe, jih sili v to, da postanejo okolju podobni oz. enaki, s tem tudi za okolje sprejemljivi).

Seveda se tudi ob tem, ob dejanski ozdravitvi obolelosti, pojavijo vprašanja. Prvo je, denimo to: čemu bi pozdravil nekoga, ki se je že tako prilagodil okolju, da mu le-to ne povzroča več težav? Pomeni, da se je »zlil« z okoljem, da lahko zaradi tega lažje živi.

Odgovor je sila preprost: smisel življenja ni v tistem »lažje živeti« (življenje nasploh ni zabava, nasprotno, je sestavljeno iz vsakodnevnih problemov, in šele uspešno reševanje teh problemov je lahko »zabavno«, daje občutek zadovoljstva nad doseženim, s tem daje voljo življenju), zato tudi »lahkost živetja« ni na prvem mestu, pač pa je na njem – kakovost življenja! In čeprav je oboleli »prilagojen« okolju, ne zmore biti zadovoljen (zaradi nezadovoljstva se je v bistvu znašel v psihičnih težavah), nasprotno, kakovost njegovega življenja (in tudi umske, s tem, posledično, tudi vse ostale zmožnosti se ne izkazujejo tako, kot bi se lahko, pač pa so dejansko deformirane!) je krepko slabša, kot bi bila, v kolikor ne bi bil (s strani okolja) utesnjen (ta utesnjenost se udejanji znotraj posameznika, v njegovi podzavesti).

Res je, zaradi ozdravitve bo razumsko bitje ZNOVA (prvič je bilo v obdobju odraščanja) soočeno s samemu sebi povsem nasprotnim okoljem, a bo obenem zmožno biti suvereno, tako v odločanju, kakor, posledično, v ravnanju, pa bo lahko, v najslabšem primeru, moteče okolje poslalo »k vragu«… in živelo po svoje, ter v krogu tistih, katere si bo samo izbralo.

Nič kaj lahko življenje, na prvi pogled vsaj, a zaradi tega toliko bolj zdravo. In glede na to, da ima vsakdo pravico »biti to, kar je« (v kolikor s tem ne ogroža drugih!), ima tudi razumsko zasnovano bitje pravico do – biti razumsko bitje! In reševati težave z okoljem (le-te so razrešljive, čeprav v podobi že omenjenega »k vragu« sistema), namesto, da ga bremenijo njegove lastne, psihične težave, katerih se samo od sebe ne zmore znebiti (jih odpraviti), obenem pa mu do konca živetja – kazijo življenje.

Kakopak, obstajajo tudi dejstva, ki govorijo o tem, da družba omogoča takšne pogoje, ki večinoma dejansko omogočajo le tisti »naučiti NEozdravljenega živeti naprej«, a je to vprašanje že neko »drugo poglavje«.