"Kar se Janezek nauči, to Janez zna."

Rek, ki vsekakor ni brez osnove, nasprotno, vsebuje ugotovitve, ki sicer niso neposredno zapisane, a je do njih moč priti z razmislekom…

Če zmorem le to, kar sem se naučil zmoči, pomeni, da sem zmožen izključno ponavljanja (naučenega).

Pomeni, da je moje znanje omejeno v okviru tistega, v kar so me zdresirali (naučili).

Pomeni, da to, kar znam (počnem), izvajam brez slehernega razmisleka, samodejno (ponavljajoč naučeno).

Pomeni, da nisem zmožen upoštevati morebitnih spreminjajočih se okoliščin (ki so v svetu vsakdanje dejstvo).

Pomeni, da zmorem biti, s svojim naučenim znanjem, uspešen izključno v okoliščinah, ki so enake tistim, znotraj katerih so me naučili znati.

Pomeni, da v bistvu ne znam, da ne razumem lastnega znanja (in vsebin, skozi katere svoje tozadevno znanje izkazujem).

Pomeni, da sem zmožen zgolj ohranjati obstoječe stanje (okoliščine), potemtakem nezmožen tvoriti spremembe ( = razvoj).

Pomeni, da sem natanko takšen, kakršna so vsa preostala »naravna bitja«, naučena pre/živeti znotraj odmerjenih jim okoliščin.

Pomeni, da ne delujem razumsko.

Pomeni, da vsi tisti (in njihovi dosežki), ki tvorijo spremembe (dospevajo do odkritij, ustvarjajo nove vsebine = tvorno spreminjajo čas, ga nadgrajujejo, izboljšujejo) niso »moji«, saj se izkazujejo v popolnem nasprotju napram »mojemu« izkazovanju.

Pomeni, da s samim seboj (s svojimi izkazovanji) delujem v nasprotni smeri od smeri teh »NEmojih«.

Pomeni, da nisem zmožen kakovostno izbirati učiteljev (če nisem zmožen razmisleka o lastnem izkazovanju, potem ga nisem zmožen tudi o tujem, če nisem zmožen razmisleka o lastnih vsebinah, ga nisem zmožen tudi o tujih), pač pa se (na)učim (povsem nekritično) tistega, kar »zna« tisti »učitelj«, ki ima name največji, najmočnejši vpliv ( = neposredno okolje).

Pomeni, da okolje, s takšnim načinom funkcioniranja janez(k)ov, uspešno ohranja samo sebe. Sicer širi obseg (količino) tozadevnega znanja, vendar v bistvu ne doživlja nikakršnih vsebinskih sprememb, zaradi česar prihaja vse bolj v razkorak s časom – na eni strani je razvoj (ki izkazuje ne le nova spoznanja, pač pa, na temelju njih, tudi nove prakse, izkazovanja – o katerih sam nisem zmožen razmisleka), na drugi strani pa »moja« istost (identičnost vsem nekim »mojim«, bivajočim skozi preteklost) ohranja, v »meni« (in z »menoj«) preteklost.

Pomeni, da je rastoče nezadovoljstvo »človeštva« - moč iskati v preprostem dejstvu, da to »človeštvo« NI ustvarjeno za spremembe, za razvoj?