Kadar
skušaš določeno posamičnost pojasnjevati z nečim, kar se nahaja IZVEN nje
(torej ni njen sestavni del, ni del njene naravne zasnovanosti), je popolnoma
vseeno, če tistemu, kar naj bi opredeljevalo to posamičnost, praviš »bog« ali pa
»politik«, »denar«, »družben sistem«, »banka«… v vsakem (takšnem) primeru
VERUJEŠ, da se posamičnost izkazuje na določene načine zaradi nečesa drugega,
in ne zaradi sebe (zaradi svoje zastavljenosti). Pa poglejmo, če je to res.
Drevo
je drevo, načeloma se, po vsebinski plati, med seboj bistveno ne razlikujejo,
drevesa. Gre za rastje, ki se izkazuje v svoji oleseneli (bolj ali manj čvrsti)
podobi, za rastje, ki poganja na deblu in se razrašča v krošnjo (ki, običajno,
sega nad preostalo rastje – grmovje, trave, rože).
Nekoč
je bilo drevo pradom človeka. Kakor opica, tako si je tudi davni prednik
človeka drevo izbral za svoje zavetje, za prostor, ki mu je nudil občasno (po
potrebi) dnevno zavetje in stalen ter relativno varen nočni počitek. Pomeni, da
je prednik človeka živel v drevesnih krošnjah? Ne, pomeni, da je del svojega
časa preživel v njih, medtem ko je preostali del, v iskanju hrane, preživel
izven njih, celo na tleh. Potemtakem je bil kombinirano drevesno-talno bitje,
natanko takšno (po okolju, v katerem je živel) kot so, še vedno, večinoma opice.
Seveda,
v času drevesnih plodov ni imel potrebe po tem, da bi pogosto zapuščal svoj
varen kot (krošnjo), je hrano našel v podobi drevesnih plodov. A kaj, ko ti
plodovi potrebujejo čas, za to, da sploh nastanejo, in da dozorijo ter se zreli
ponudijo v zaužitje, pa še takrat, ko dozorijo, zmorejo obstati relativno
kratek čas na vejah – prezreli, preprosto, (od)padejo na tla. In tudi sicer so,
ti plodovi, številčno omejeni, jih ni v nedogled, da bi tudi v nedogled tešili
lakoto vseh tistih, ki se z njimi (občasno) hranijo. Pomeni, da je tudi prednik
človeka MORAL večinoma hrano iskati – na tleh (kakor to, še vedno, počno
opice).
V
preteklosti se je zgodilo nekaj, kar je radikalno vplivalo na prednika človeka,
da se je le-ta odločil – preseliti se, in zamenjati drevesno krošnjo (začetni
dom) za tla (novi dom). Da se je, skratka, odločil (besedo »odločil« uporabljam
pogojno, ker dvomim, da je šlo za zavestno odločitev, pač pa mislim, da je bila
sprememba bivališča povsem nagonsko pogojena) o tem, da ne bo več v krošnji
iskal svoje postelje in pribežališča, pač pa bo spal kar na tleh, morda v
zavetju neke jame (brloga). In se, s tem, izpostavil krepko večjemu tveganju (v
odnosu napram preostalim plenilcem), kot je bilo tveganje v času, ko je krošnja
določenim plenilcem (tistim, pač, ki nimajo zmožnosti plezanja na drevo oziroma
jim okolje drevesne krošnje onemogoča takšno učinkovitost plenjenja, kakršno so
zmožni izkazovati v svojem okolju, na tleh) onemogočala ogrožanje tega prednika
človeka.
Ta »nekaj«,
kateri se je pripetil, se je pripetil za VSA v krošnjah živeča bitja, kajti
Narava (konkretno naravno okolje) se NE ZNA spreminjati na način, da se za
nekatere spremeni tako, za druge pa drugače (trava raste za vse enako, suša
pomori zelenje za vse enako, gozdni požar uniči rastje za vse enako), pomeni,
da bi se VSI v krošnjah živeči MORALI NA ENAK NAČIN ODZIVATI (in se, v
nadaljevanju, tudi razvijati), da bi potemtakem tudi opice morale slediti poti
prednika človeka, in da bi, če nadaljujem v tej smeri, tudi opice morale biti
danes povsem enake – človeku! KO bi o posamičnosti (s tem tudi o vrstah)
dejansko odločalo okolje! Pa niso!
Res je,
okolje (posledično način življenja) in posamičnost, živeča v tem okolju, se
medsebojno pogojujeta. A le do določene mere, do mere (meje), ki jo lahko
obravnavamo kot NARAVNO ZASNOVANOST. Ali, povedano drugače: posamičnost se
lahko do določene meje prilagaja okolju, NE ZMORE pa se spremeniti na način, da
bi postala popolno nasprotje sama sebi! Človek, denimo, ima noge in roke (tako,
kot jih je imel, v pradavnini, njegov prednik, tako, kot jih ima opica, tako,
kot jih imajo številne druge živali – pa čeprav tem, njihovim nogam in rokam,
pravimo taca, šapa, karkoli že, gre za štiri okončine, s pomočjo katerih se te
živali gibljejo, si z njimi tudi pomagajo oziroma jih uporabljajo za neke druge
aktivnosti, s katerimi se izkazujejo), vendar – ne zmore leteti. Ne, ne zmore,
čeprav je od nekdaj pogledoval v nebo, za pticami, čeprav ga je to pogledovanje
pripeljalo do tega, da je iznašel način, s katerim si je občasno letenje
omogočil, a sam po sebi, brez »umetnih« kril, letenja NI zmožen. Pomeni, da
sama želja (po letenju, ali katerakoli druga) ni dovolj, da bi se dogajale
(evolucijske) spremembe, pač pa je potrebno nekaj drugega, nekaj, kar je
zapisano v zasnovanosti, naravni, sleherne posamičnosti (vrste). In – tudi opice
se ozirajo proti nebu, pa ne zmorejo ustvarjati »umetnih« kril.
Res je,
s tem, ko je prednik človeka zamenjal svoje življenjsko okolje, s tem so se
porodile tudi TELESNE spremembe. Spremembe ŽE OBSTOJEČEGA, in prav ničesar
novega ni izraslo (se porodilo) temu predniku človeka, nasprotno – celo manko
je dočakal (s tem, ko ni več živel v krošnjah, ni potreboval repa, da bi se z
njim oprijemal vej, in mu je le-ta sčasoma odpadel).
Kakopak,
obstajajo, še vedno, tisti, ki »vedo«, da je »bog« ustvaril človeka, in »vedo«,
da sta bila »Adam in Eva« (od »boga ustvarjena človeka«) brez repa, a tem, žal,
ni najbolj jasno to, kaj je trtica, in ti, kaže, ne vedo za primere (redke,
resda, a še vedno prisotne), v katerih dojenčkom kirurško odstranijo repe
(kadar se »narava« poigra in dosledno ne upošteva odpadlosti repa, pa ga, tu in
tam, nekomu nameni).
Res je,
spremenile so se noge, zravnale so se, sčasoma, stopala so pridobila bolj
plosko podobo, da bi zagotavljala večji oprijem tal, večjo stabilnost. Res je,
telesna drža se je spremenila, bolj se je zravnala, kajti v savani je bilo
potrebno stoje oprezati za morebitno nevarnostjo. Res je, s prijemanjem
drugačnih stvari (kot so drevesne veje) se je spremenila tudi roka, še najbolj
dlan. In je res, da so se v drugačnem okolju (v drugačnih okoliščinah) pokazali
tudi drugačni problemi, na katere se je prednik človeka moral priučiti, pa so
se, s tem, spremenili tudi možgani. Vendar…
Tudi
med opicami obstajajo, ki živijo na tleh, denimo gorske gorile. In je tudi njim
odpadel rep. In so se tudi one morale naučiti določenih vsebin, v odnosu do
lastnih prednikov (ki so, utemeljeno domnevam, kakor vse opice, nekoč iskali
zavetje v krošnjah), da so se uspele uspešno prilagoditi novim pogojem živetja.
Z drugimi besedami: tudi gorske gorile so izbrale tla za svoje življenje (kakor
človek), pa so ŠE VEDNO – gorske gorile (opice). Kar pomeni?
To,
zgolj to, da »okolje« (tako naravno, kakor t. im. družbeno) lahko DELUJE na
posamičnost (vrsto), je pa NE MORE vsebinsko spreminjati, NE MORE spremeniti njene
naravne zasnovanosti. Te različne zasnovanosti so se dogodile časovno krepko
nazaj, celo »tik« pred tem, ko se je življenje tega planeta »odločilo«
porazdeliti se v več smeri, in je del tega življenja zlezel iz vode, na kopno.
Od takrat naprej pa so se te različne zasnovanosti samo razvile, se
izpopolnjevale, a IZKLJUČNO znotraj zasnov(anosti), kajti »od zunaj« ničesar
niso mogle zaužiti ali vdihniti, popiti, da bi se tisti »zunanji nekaj« vrasel
vanje, da bi postal njih del, celo tisti del, ki bi pogojeval nadaljnji razvoj.
Pomeni, če se vrnem k človeku in/ali opici in/ali človečnjaku (nagonsko,
človekoliko bitje, denimo Neandertalec), da ŠE VEDNO obstajajo RAZLIČNE vrste,
ki živijo v ISTEM naravnem okolju (če tlom lahko tako porečem) in ki bi MORALE
biti danes povsem enake (bi morale postati ISTA vrsta), KO bi zares okolje
odločilno pogojevalo evolucijo (razvoj)… in ko ta razvoj NE bi bil odvisen od
same naravne zasnovanosti!
Ne
nazadnje, kaj pa je sploh to »okolje«, denimo »človeško«? Nič več, nič manj kot
zgolj – seštevek posamičnosti ( = posameznikov), pa kakršen je pretežni del teh
posameznikov, takšno zares je tudi »okolje«. Se sicer zmore navzven (in zgolj
domnevno) spreminjati (se lahko izkazuje na različne načine, in je, takrat, ko
se relativno ugodno počuti, bolj zadovoljno, s tem bolj umirjeno, s tem manj
težav povzročajoče, a se izkaže v povsem drugačni podobi takrat, ko količina
ugodja pade pod želeno raven… in je to moč opaziti dobesedno pri vseh NAGONSKIH
vrstah, in v vseh okoljih, tako v »človeškem«, kakor v živalskem). Z drugimi
besedami: sitost (pa ne samo sitost v smislu nahranjenosti s hrano, pač pa tudi
nahranjenosti z ostalimi »dobrinami«, ki v odnosu med posameznikom in »okoljem«
razvrščajo na »družbeni lestvici«) poraja umirjene, »pridne« posameznike (in s
tem tudi umirjeno, »pridno« celoto = okolje), medtem ko lakota vzbudi (tako pri
posamezniku, kakor pri okolju) povsem drugačne načine izkazovanja. A se
vsebina, dejanska zasnovanost, s tem NE SPREMENI, niti za pikico (ko bi se, bi
se, skozi čas, spreminjala tudi izkazovanja teh posamičnosti/okolij, a se ne).
Naučiti
nekoga, ki nima lastnih kril, leteti (brez pripomočkov)? Nemogoče. Naučiti
nekoga, ki nima pljuč (ribo, denimo), da bo preživel na kopnem? Nemogoče.
Naučiti nekoga, ki mu ni dana razumska zasnovanost (pač pa je nagonsko
zasnovan), da bo postal razumen? Nemogoče. In, z druge strani: kdor ima krila,
ima NAČELOMA možnost letenja (samo načeloma, kajti tudi med pticami so
neleteče!), kdor ima pljuča, ima NAČELOMA možnost živeti na kopnem (samo
načeloma, kajti delfin brez vode = lastne »zmočenosti« pogine!), in kdor ima zmožnost abstraktnega mišljenja, ima NAČELOMA možnost biti razumen oz.
razumski (samo načeloma, kajti zmožnost abstraktnega mišljenja imajo tudi
umobolni, vendar nimajo sočasnega zavedanja realnosti… in zmožnost abstraktnega
mišljenja imajo tudi razumsko zasnovani posamezniki, tisti, katere je nagonsko
okolje do te mere spravilo v svoje kalupe, v fazi njih odraščanja oz.
dozorevanja, da jim je razumsko delovanje bodisi okrnilo, bodisi ga povsem
izničilo!).
Politiki
pogojujejo okolje? Res? Se takšni že rodijo, takšni pogojevalci? Jim je »usojeno«
to, da bodo politiki? Daleč od tega: rodijo se kot povsem običajni rojenci, in
OKOLJE je tisto, ki jih IZBERE za politike, jih ustoliči na položaje, jim da
moč odločanja! In okolje je tisto, ki izbira po sistemu sebi všečnega. In
okolje je tisto, ki ne premore zmožnosti enovitega zavedanja, potemtakem tudi
ne zmožnosti ugotavljanja »značajev« in sposobnosti izbranih… pač pa izbira po
sistemu »ta je pa meni enak, pomeni, da ga »razumem«, in mi je všeč«.
Mediji
pogojujejo okolje? Nimam »daljinca« (če se mi že vstajati ne da, da bi
preklopil program) in MORAM gledati/poslušati neumnosti? Ne moram, a kaj, ko mi
te neumnosti, kaže, povsem ustrezajo, ker enako tudi sam zmorem »razmišljati«,
ker enako tudi sam zmorem »dojemati« svet, ker za zahtevnejše (in meni tako
drugačne vsebine/programe), preprosto – nisem zmožen! In, ne nazadnje: razum NE
VERJAME kar tako, slepo, razum premore DVOM, razum premore POTREBO po tem, da
stvari PREVERI (preden ugotovi njih resničnost), pomeni, da bo razum prav
zlahka »preklopil program«, ko bo ugotovil, da je ponujeno – neumno (se NE bo
pustil »poneumljati")!
Ne, ne,
popolnoma vseeno je, če veruješ v tega ali onega »boga«, popolnoma vseeno je,
če je ta »bog« v podobi »medijev«, čim veruješ, da je vzrok tebe samega
(tvojega početja) IZVEN tebe samega, že izkazuješ NErazumevanje temeljnih
zadev, že izkazuješ svojo NErazumskost!
In,
mimogrede, da bo, morda, lažje razumljivo: če »okolje« (nekaj IZVEN
posamičnosti) brezpogojno pogojuje posamičnost, povej – čemu različne tvari,
različne vsebine zmrzujejo pri različnih temperaturah (če je zmrzovanje odvisno
od »mrzlega«, bi bilo to »mrzlo« za vse enako)! Morda zaradi tega, ker ISTI
dejavnik RAZLIČNO vpliva na RAZLIČNE vsebine (vrste)?
In,
razmisli, za zaključek: bi bilo lačno »človeštvo« kaj bolj zadovoljno, ko bi mu
»mediji« ponujali same kakovostne, "pametne" vsebine?! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar