V svetu, v katerem je vedno kriv(o) nek(aj) drug(ega)...

In je zapisal, nek otrok, v svojem zapisu: "Različnosti so nas razklale".

Travnik, posejan s cvetlicami. Različnih barv, oblik, vonjav. Kako lepo se izkazuje, v svoji pestrosti, toplo, skladno, popolno...

Kako to, da njega, ta travnik, različnosti ne "razkoljejo"?

Ne, ne, nobena stvar, nič "od zunaj" ne "razkolje". Pravzaprav ta "nas" (in vsak njegov posamičen del) sploh razklati ni treba, je že zasnovan v razklanost. Še s samim seboj ni povezan, kako bi bil s preostalostjo?! Razen takrat, seveda, kadar potrebuje, to preostalost, kadar v njej lasten interes vidi.

V svetu sebične in pogoltne neumnosti, je že vsak dan, ki ga zmoreš človečno preživeti, dosežek.