Imel
sem priložnost videvati »prazne oči«, pri razumsko zasnovanem, a (težko)
psihično obolelem bitju. To so takšne oči, ki za nekaj trenutkov ostanejo brez
slehernega sijaja (leska) in izgledajo povsem stekleno, prazno, mrtvo, do
takšnega njihovega izkazovanja pa pride v fazi zamenjave podzavestne podobe.
Vem, morda sam izraz ( = podzavestna podoba) ni ustrezen, morda je povsem
laičen, a sam, formalno povsem neizobražen s področja obravnave psihe (in
njenih izkazovanj), z njim obravnavam posamezna izkazovanja obolelosti. To so
tista stanja, ki (vsa skupaj) tvorijo osebnostno razdvojenost (bolje bi bilo
zapisati razcepljenost, kajti teh podob je lahko veliko) in v okviru katerih se
oseba NE zaveda sebe kot celote (pač pa se zaveda le lastne podobe, v kateri
se, v danem trenutku, izkazuje), potemtakem se NE zaveda lastnega življenja
(kot celote). Pomeni, da takšna oseba pri živem telesu izkazuje stanje
mrtvosti (umrlosti, odsotnosti življenja), takrat, kadar ena podzavestna
podoba prehaja v drugo in je potrebnih nekaj trenutkov, da se ta prehod izvrši
(in se sijaj povrne v oči).
Imam,
velikokrat, priložnost, da pri nagonsko zastavljenih osebah opazujem njihove
prehode »zavedanja«, takrat, denimo, kadar v pogovoru o isti vsebini spremenim »zorni
kot« in s tem izzovem spremembo ravnanj (»zavedanja«) pri sogovorniku, ki se,
povsem v okviru pogojnega refleksa, na spremenjen »zorni kot« odzove v podobah
izkazovanja, ki so povsem nasprotne poprejšnjim, in se ta sogovornik NE zaveda
niti lastnih poprejšnjih besed (stališč), niti poprejšnjega samega sebe.
Pomeni, da se NE zaveda lastnega življenja kot celote, pač pa se zaveda
le tistih svojih izkazovanj, ki so ustrezna (primerljiva) z izkazovanji, katera
prakticira v konkretnem, danem trenutku. In pri teh menjavah nikdar nisem opazil
»praznih oči«.
Kaj je
tisto, kar privede do teh »praznih oči«, značilnih za dejansko umrle, obenem
značilnih za prehode med posameznimi podzavestnimi podobami pri razumsko
zasnovanih, a psihično obolelih bitjih? Kaj je tisto, kar sočasno s temi »praznimi
očmi« izkaže tudi stanje popolne fizične odsotnosti obolele osebe? Da ne bom
napak razumljen: kakopak, takšna oseba NI zares fizično odsotna, ne izpuhti (v
fazi menjave podob), pač pa znotraj tega prehoda NE nadzira lastnega telesa (v
kolikor je ob zaključku predhodne podzavestne podobe stala, se v fazi prehoda
zgrudi na tla, bi bilo moč sklepati, da »omedli«… se onesvesti, izgubi zavest),
se to telo izkazuje kot mrtvo (pa čeprav, v smislu funkcioniranja vseh organov,
vseh telesnih ustrojev, deluje, živi)?
Že v
opisu tega prehoda sem zapisal »se onesvesti, izgubi zavest«, pa bi se dalo,
povsem logično, sklepati, da so »prazne oči« pri razumsko zasnovanem, a
psihično obolelem bitju, posledica (izkaz) – odsotnosti zavesti, zavedanja!
Pomeni, da je moč povezati tudi zavedanje (zavest o samem sebi, s tem tudi o
lastnem življenju, o svetu, katerega – in kakor ga – ugotavljam) s samim
obstojem, s samim bivanjem, s samo »živostjo« ( = biti živ, živeti), kajti, če
ponovim – v času »praznih oči« se obolelost izkazuje kot mrtva, torej v podobah
odsotnosti življenja (kljub delovanju telesnih ustrojev), v podobah, katere je
moč opaziti pri tistih, ki se znajdejo v komi: deluje, organizem (vse poteka,
lahko samodejno, lahko s pomočjo aparatov = pripomočkov), vendar zgolj
vegetira, zgolj obstaja (in se samega sebe ne zaveda).
Pomeni,
da v fazi prehoda iz ene v drugo podzavestno podobo razumsko zasnovano, a
obolelo bitje – ne obstaja? Pomeni! Kljub temu, da ga vidimo, kljub temu, da mu
otipamo utrip, slišimo dihanje, vidimo odprte oči… NE obstaja, ker NE obstaja
ZASE, se ne zaveda, da je, da živi. Zgolj vegetira, v tem prehodnem obdobju, je
zgolj »prisotno na planetu«, v podobi – predmeta. V podobi, ki, potemtakem, ne
govori o življenju, pač pa zgolj o živetju, o fizičnem obstoju.
In, če
povežem vsa ta prehajanja (pri razumsko zasnovanem med posameznimi
podzavestnimi podobami, pri nagonsko zasnovanem med posameznimi stanji,
povzročenimi z delovanjem po principu pogojnega refleksa), potem za obe vrsti
prehodov zlahka govorim o NEzavedanju. In pri obeh podobah (obolela razumska
zasnovanost in nagonska zasnovanost) govorim o NEzavedanju samega sebe (kot
celote), s tem tudi o NEzavedanju lastnega življenja (kot celote) in o
NEzavedanju sveta, katerega ugotavljam (kot celote). Potemtakem govorim,
sočasno, tudi o NEZMOŽNOSTI sprejemanja verodostojnih, »odgovornih« stališč
(posledično ravnanj), temelječih na zavedanju realnosti (realnost je seštevek
vseh njenih posamičnih delov, je seštevek vseh posamičnih zavedanj, pa v
primeru, da se te celote ne zmorem zavedati, se ne morem zavedati realnosti,
pomeni, da NISEM zmožen ravnati tako, kot bi moral, da bi se uspešno lotil
razreševanja te realnosti, nekega problema, s katerim me življenje sooči… in ta
problem ni v podobi neke oprijemljivosti, neke vsebine, ki je dostopna čutnemu
zaznavanju, vsebine, ki je dejansko vidna mojim očem… kajti: kakopak, zmorem
reševati težavo »sestavljanja posameznih delov omare v celoto, v končno podobo
omare«, vsi ti deli so pred menoj, vidim jih… ne zmorem pa »sestavljati
posameznih delov ravnanj, vezanih na sprejemanje/izvajanje določenih
življenjskih odločitev« v smislu izkazovanja konstantnega, načelnega ravnanja
napram konkretni vsebini, ki obstaja, a je čutilom nedostopna, potemtakem NISEM
zmožen zavzeti enovitega mnenja o določeni čutni neoprijemljivosti, pač pa se
izkazujem v podobah pogojnega refleksa, zdaj tako, v naslednjem trenutku pa v
popolnem nasprotju lastnega predhodnega ravnanja… da bo bolj razumljivo:
vsebina je, na primer, ocena nekega »drugega«. Ta »drug« se prav nič vsebinsko
ne spremeni, je vselej tak, kakršen je, spremembe izkazuje le v svojem
ravnanju, pa – v kolikor mi da, kar želim od njega, je meni »dober«, v kolikor
mi ne da, pa je meni »slab«… z drugimi besedami: na tak način oceno ravnanj
dobesedno in brezpogojno prenesem v oceno tistega, ki ravna, pomeni, da nisem
zmožen upoštevati posamičnih in objektivnih okoliščin, ki pogojujejo spremembo
ravnanj ocenjevanega, pomeni, da se nisem zmožen zavedati celote, znotraj
katere sleherna posamičnost deluje).
In, če
se vrnem korak nazaj: v kolikor smo pri »osebi v komi« ugotovili, da ne gre za
življenje, pač pa le za živetje (za fizičen obstoj), smo ugotovili tudi to, da
NE more biti življenja, v kolikor se tega življenja NE zavedaš! Pomeni, če
nadaljujem v tej smeri, da pri razumsko zasnovanem, a obolelem bitju, in pri nagonskih
bitjih, obstajajo samo delčki življenja (če se te osebe zavedajo samo
delčkov samih sebe) in pomeni, da celota kot taka pri njih (zanje) sploh NE
obstaja, je ni (če se nečesa NE zavedam, potem tega zame ni… če se NE zavedam
bolečine – ker mi jo analgetik/narkoza odpravi, potem ta bolečina zame NE
obstaja).
Ugotovitev
(oziroma tovrstno razmišljanje) ni stara. Že Dekart je zapisal svoj »mislim,
torej sem«, ugotovitev, kateri sodobna »znanost« rada oporeka, češ da ne velja,
da je nepravilna, čeprav…
Res je,
tudi kamen obstaja, a lahko z njim počneš vse, kar te je volja. Pomeni, da je
kamnu vseeno glede tega, kar z njim počneš. Pomeni, da zgolj obstaja, in NE
živi (kajti ko bi živel, mu ne bi bilo vseeno). In v čem je razlika med kamnom
(ki se NE zaveda samega sebe) in katerokoli drugo vsebino (ki se NE zaveda same
sebe), pa čeprav je ta vsebina bodisi v podobi razumsko zasnovane, obolele
osebe, ali pa v podobi nagonske zasnovanosti? V kolikor je zavedanje samega
sebe pogoj življenja in v kolikor se NE zavedaš samega sebe (kot celote),
potem zgolj obstajaš, si v podobi živetja, nikakor v podobi življenja.
In
zgolj še pojasnilo Dekartove ugotovitve. Bil je, možakar, razumsko bitje, pa ne
kaže zgolj neposredno ( = dobesedno) razumevati njegovih besed, kajti – tudi pes
misli (izbira med določenimi možnostmi), a zgolj obstaja (ker se ni zmožen
zavedati samega sebe, kot celote) v danem trenutku (in za poprejšnje svoje
trenutke ne ve, in ni zmožen tvoriti svojih bodočih trenutkov, jih oblikovati
po lastnih željah, vplivati nanje). In bi bilo pravilneje Dekarta (kot razumsko
bitje) razumeti na sledeč način: če mislim, potem se zavedam lastnih misli
(samega sebe)… potem zmorem tudi domisliti (dospeti v stanje, v katerem bom
uspešno razreševal probleme, skladno s svojimi željami)… potem ravnam razumsko
(predvsem zaradi tega, kar se zavedam vseh svojih poprejšnjih stanj, ker imam
enovito, celovito zavedanje o samem sebi, potemtakem tudi o svetu, ki sem ga
skozi čas ugotavljal/spoznaval)… potem sem dejansko v podobah življenja, in ne
zgolj v podobah živetja (nekih konkretnih, posamičnih trenutkov/obdobij)
oziroma (zgolj) – fizičnega obstoja (kakor kamen, kakor oseba v komi, kakor
oseba, ki izgubi spomin in s tem izgubi – se NE zaveda – svoje poprejšnje
življenje).
Ni komentarjev:
Objavite komentar