"Voda ima spomin"

Tako se glasi ugotovitev sodobnih »znanstvenikov«, tistih, ki, očitno, pripadajo večinskemu (nagonskemu, NErazumskemu) delu.

BEDARIJA, kapitalna, govoriti o tem, da »ima voda spomin«! Ker – ga nima. Voda ima le svoje karakteristike, neke značilnosti, specifične zanjo, in na osnovi teh specifičnosti (samo njej lastnih značilnosti) se v ENAKIH okoliščinah VEDNO ENAKO »obnaša« (izkazuje). In to je vse, glede njenega »spomina«.

KO bi voda zares imela spomin, takrat bi morala POMNITI preteklost (doživete izkušnje), takrat bi morala ZAVEDATI SE te preteklosti (izkušenj), takrat bi se MORALA zavedati tudi sedanjosti, takrat bi, skozi vsa desettisočletja, vsaj izmislila način, v okviru katerega bi (taista voda) poskrbela za to, da bi se bila zmožna prilagajati nevsakdanjim stanjem. Pojasnim…

Ena temeljnih značilnosti vode je ta, da NIMA oblike (vsakokrat zavzame obliko okolja: če je v kozarcu, je v obliki kozarca, v morju v obliki morja, kadar prestopi bregove, je v obliki poplave…), poleg tega pa je zanjo značilno to, da JE tekoča (je, POSREDNO, živa, vsebuje veliko mikroorganizmov), kar pomeni, da se MORA (tudi takrat, kadar je »ujeta« med obalami) gibati! S tem gibanjem pravzaprav omogoča lastno živost ( = življenje mikroorganizmov): če si že videl za dlje časa zastalo, »zaustavljeno« vodo, potem si lahko ugotovil, da je iz nekoč PITNE tekočine, iz tekočine, ki (za naše zaznave) NIMA vonja, nastala NEpitna (zdravju nevarna) in smrdeča zadeva. Ki je, načeloma, ŠE VEDNO voda (čeprav se ekstremno razlikuje od svojih siceršnjih, »normalnih« opredelitev oz. značilnosti).

KO bi voda imela spomin, KO bi se zavedala, takrat ne bi hotela biti NEživa, takrat bi že našla način, s pomočjo katerega bi se izvila ujetosti in (lastnemu) mirovanju. Če zmore skozi skale, skozi še tako čvrst beton…

KO bi se zavedala, KO bi imela spomin, takrat bi našla način, da OSTANE tekoča, vselej, da lahko ŽIVI SVOJE življenje, za katero je značilno, da »voda (rada) teče«… in bi se »oblekla« (vodi primerno, pač, a kljub temu), da bi jo »oblačilo« zavarovalo pred mrazom, pred zmrznjenostjo, pred tem, da postane – NEtekoča, čvrsta, pasivna, torej pred tem, da postane led (sicer tudi v ledu mikroorganizmi obstajajo, a so tudi oni zamrznjeni, pomeni, da v času zaledenelosti NE živijo svojih življenj).

Da kaj takega ni mogoče, ker »se voda ne zna obleči, ker si voda ne zna narediti oblačil«? Popravi, če se motim: tudi srna se »ne zna obleči«, tudi srna si »ne zna narediti oblačil« (čeprav IMA spomin in čeprav se zaveda konkretnih stanj, v katerih se znajde – njeno zavedanje je povsem enako zavedanju večinskega dela t. im. človeštva, pomeni, da se zaveda le konkretnih okoliščin, v katerih se je znašla), a je zato »narava« poskrbela za njeno zaščito, zato ji »narava« omogoča menjavo dlake (prilagajanje spreminjajočim se – vremenskim – okoliščinam)… kajti srna SE ZAVEDA teh (spreminjajočih se) okoliščin, zato POTREBUJE ustrezen odgovor (»oblačila«) zanje. Vodi pa je, kaže, povsem vseeno…

In – če je nekomu povsem vseeno, potem se očitno ne zaveda realnosti, potem se, očitno, ne more hvaliti s spominom, ali pa je (tudi takšni primeri obstajajo) »obupal nad življenjem ter se zavestno odločil narediti mu konec«. Samo – voda ne želi lastnega konca, preveč radostno poteče v potoke, ko jo sonce osvobodi ledenega ujetništva!