Razumevanje in/ali NAUČENO "razumevanje"

Kjer obstaja razumevanje, tam deluje vedno. Razumevanja (dejanskega) se NE da naučiti.

Tudi moj Tar izkazuje (a le na prvi, površen pogled) razumska ravnanja, ki pa to v bistvu niso, pač pa se je, preprosto, NAUČIL »razumevati«. Pojasnim…

V urbanem okolju je praviloma na povodcu. Povodec je resda dolg, dovolj dolg, da mu omogoča relativno prosto (»svobodno«) izbiro poti (oz. gibanja)… a, še vedno, meni omogoča, da Tarovo gibanje omejujem, da ga nadzorujem, v smislu varnosti, tako njegove, kakor varnosti okolice, kajti…

V kolikor bi bil brez povodca, in bi na drugi strani ceste zagledal (njemu) mikavno zadevo, bi nemudoma (»brezglavo«), tako kot NENAUČEN otrok, stekel prek ceste. S tem bi tvegal, da ga povozi »avto«… s tem bi tvegal povzročitev prometne nesreče (v kolikor bi ga spredaj vozeč voznik pravočasno uzrl in sunkovito zavrl, medtem ko vsi ostali – za njim vozeči – vozniki, s svojimi odzivnimi časi, ne bi mogli slediti prvo zavirajočemu, ker bi jih »nenadna sprememba v prometu« presenetila). Kakorkoli že…

Spočetka sva imela »težave«, ko sva, denimo, hodila po »terenu«, sestavljenem iz pločnika ( = moja pot) in ob njem ležeče zelenice ( = Tarova pot), in so nama delale preglavice razne ovire, postavljene na samem prehodu s pločnika na zelenico (prometni znaki, drogovi uličnih svetilk, semaforji, drevesa…). Pa – ker je Tar skušal nadaljevati svojo pot ( = po zelenici), in ker sem jaz nadaljeval svojo, po pločniku (načeloma se izogibam nepotrebnega »tlačenja« trave), in je med nama bilo nekaj metrov razdalje, in ker je povodec tako grd, da se ne želi naučiti »iti skozi oviro«… je prišlo do »zapletanja«: Tar je, ves nebogljen, stal na svoji strani (naprej več ni mogel, ker je bil povodec do konca napet), jaz sem, na pločniku, čakal, kdaj ga bo »pamet srečala«. Zaradi tega sem…

Začel, na sprehodih, pravočasno govoriti »tu bo treba« (in sem ga, s pomočjo povodca, sočasno usmerjal na »mojo stran«)… in je postajal ta »tu bo treba« vse redkejši, dokler se Tar ni naučil OPAZOVATI pot, po kateri hodiva, in IZBIRATI stran, po kateri bo šel mimo ovire, tako da sedaj, tudi če je nekaj metrov vstran od pločnika, pred neko določeno oviro pride na »mojo linijo«, gre mimo ovire (po »moji liniji«), potem pa – spet po svoje (do naslednje ovire). Kakopak, to deluje le takrat, če mu zbranosti (načrtov) ne skazi neka »mikavnost«, ki mu pozornost (tako, kot pri vseh nagonskih, po pogojnem refleksu delujočih bitjih) preusmeri k sebi (in stran od same poti).

Pomeni, da se je Tar NAUČIL »razumevati« ovire na poti.

Na povsem enak način se NAUČIJO »razumevati« vsa nagonska bitja, potemtakem tudi večina t. im. človeškega sveta. NAUČIJO se vsega, tudi »hoditi v šolo/službo« in »menjavati denar za želene dobrine«. Celo tega se NAUČIJO, da se odzivajo na številne »zvonce«, delujoče v »družbi«, »zvonce«, ki zapovedujejo različne odzive. Od šolskega in cerkvenega »zvonca«, prek »zvonca« razprodaje ali novega, še boljšega izdelka, do »zvonca«, ki obznanja »naše največje cankarje/prešerne« in v imenu »našega plemena in svetih triglavov« (in/ali »zvonca« občutne socialne diferenciacije) poziva NAUČENA bitja v agresivnost napram – »nam« NEenakim, drugačnim.

Da, NI ISTO »razumeti« besedo in razumeti vsebino, o kateri beseda govori! KO bi bilo isto, se »zgodovina« NE bi ponavljala. KO bi bilo isto, bi zastavljene poti vodile do načrtovanih ciljev. KO bi bilo isto, bi se »človeški svet« izkazoval v razumnih podobah, kot skupnost – razumskih bitij!