Uvodoma
priznam, da nikdar nisem razumel tistih, ki dneve, tedne, celo mesece in leta »pilijo«
stavek (lahko zgolj enega, lahko nekaj njih) ali pesem, preden so zadovoljni z
njim/i/jo. In tudi tistih ne razumem, očitno, najbolje, ki imajo »ustaljen
dnevni red« (pri, denimo, pisanju), pa začnejo, vsak dan, ob neki opredeljeni
uri, in ob neki drugi, prav tako opredeljeni, uri, zaključijo s svojim
umetniškim ustvarjanjem. Čemu jih ne razumem? Preprosto: umetnost (ki naj bi
bila izpovedovanje) NE BI SMELA biti obrt, torej ne bi smela biti obvladovana
(s strani umetnika), pač pa bi morala biti stvar navdiha, torej nekega osebnega
doživljanja (za navdih pa velja, da ni vajen ur/nikov, pride, ko pride, in ne
čaka, v nekem zmrzovalniku, na to, da bo seženo po njem).
Da ne
bo nesporazuma: kakopak razumem to, kaj počnejo (s tem, ko obdelujejo,
dodelujejo lastne zapise), in razumem, kako zmorejo svoje umetniško ustvarjanje
časovno razporejati, le znotraj tega početja ne zmorem razumeti tega, da isto,
početje torej, sodi v umetnost, in ne v – umetelnost, v OBRT! Pa pojasnim
razliko, s tem spregovorim o dveh plateh umetnosti…
Že
bežen pogled na besedo »umetnost« razkrije, neposredno, da je v tej besedi moč
prebrati dodatni besedi, besedo »um« in besedo »umetno«. In, zares, ti dve
besedi tudi razkrivata razliko, bistveno, med dvema povsem različnima
pristopoma, s tem tudi izvajanjima, (k) umetnosti. Pravzaprav vlečeta ločnico
med obrtjo in izpovedjo.
Normalno,
absolutno ni moč ločevati obeh teh plati, v umetnosti, saj sta v njej prisotni
tako izpoved (avtorjevo doživljanje nečesa), kot tudi znanje oblikovanja te
izpovedi (na področju pisanja potemtakem besedni zaklad, poznavanje temeljnih
pravil jezika, zmožnost tvorjenja taistega jezika, zmožnost »racionalne« rabe
besed – njih jedrnatost oz. izpovednost…), a je, kljub temu, pomembno to,
kateri plati ustvarjalec daje prednost! V kolikor v ospredju vidi »dovršenost
izdelka«, v njegovi oblikovni podobi, potem se trudi k stanju »všečnosti tega
izdelka njegovim odjemalcem«, v nasprotnem primeru pa pozornost posveča – (samo)izpovedi.
Žal,
večina zmore (po svoje, potemtakem neenako drugim) »razumevati« besede (torej
same znake, s katerimi so glasovi povezani v določene pojme), ni pa zmožna,
prek teh besed, razumevati same vsebine, torej izpovedi tistega, ki je v nek
zapis »izlil« svoja doživljanja, svoja čutenja.
Da je
temu tako, ugotavljam prek raznih spletnih »portalov«, s pomočjo zapisov,
katere objavljajo posamezniki, ter s pomočjo odzivov nanje. In tudi takrat,
kadar je zapis »srce parajoč«, boleč, kadar (posredno, seveda) govori o
trpljenju avtorja (tega zapisa), a je to trpljenje zapisano v »lepih«, med
seboj umetelno povezanih besedah, tudi takrat dežujejo številna mnenja
všečnosti…
Pomeni,
da je odločilna OBLIKA, in nikakor RAZUMEVANJE VSEBINE, kajti – kako bom nekomu
naklonil svoj »všeč mi je«, ko pa skozi zapis berem o trpljenju?! Mi je všeč
trpljenje, izpovedano z zapisom? Ne, nikakor. Mi je všeč zapis, njegova »literarna
podoba«? Da, lahko je izjemno OBLIKOVAN, sestavljen, vendar – je oblika res
pomembnejša od vsebine? Me palica, s katero me tepejo, manj boli (mi je bolj
lepa) takrat, kadar jo s pentljo okrasijo?!
Potemtakem,
kadar se odzovem na tovrsten zapis, povem vsaj dvoje: da mi je sicer izdelavno
lep, a da mi NI lepa vsebina, NI mi lepo dejstvo, da je nekdo (avtor) doživel
vse tisto trpljenje, o katerem govori (resda z lepimi in lepo razvrščenimi besedami)!
Potemtakem NE morem »všečkati«, kajti v takšnem primeru, očitno, NE razumem sporočila
zapisa, in se ta zapis ni uspel preseliti vame, mi prenesti tisto, čemur je
namenjen – lastne IZPOVEDI (ni deloval name, me ni razžalostil, ni vame
prenesel vsaj dela bolečine, o kateri govori).
Izvor
besede »umetnost«? Najprej se je, po tem vprašanju, potrebno zavedati dveh
dejstev. Prvo govori o tem, da jezik (tudi slovenski) ne obstaja, v svoji
nespremenjeni podobi, od nekdaj (pač pa se, s časom, spreminja… zaradi česar je
potrebno pri razlagah besed »iti v preteklost«). Drugo govori o tem, da imajo
vsi »slovanski jeziki« skupne korenine, vsi izhajajo iz enega (vsem skupnega)
jezika, stare slovanščine.
»Umeti«,
stara, v slovenskem jeziku davno pozabljena beseda, katero je moč prevesti v –
zmoči (biti zmožen). Zmoči KAJ? Nekaj narediti? NE, ta »nekaj narediti« zmore
vsakdo, tudi narediti stol, prekopati vrt, odnesti smeti v zabojnik… je »nekaj
narediti«. Pomeni, da ta »umeti« ne govori o IZVAJANJU (izvedbi, s tem tudi NE
o »brušenju, piljenju, dovrševanju«), pač pa o – IZKAZOVANJU, o tem, kar nekdo
zmore IZ SEBE pokazati (dati). Konkretno, o IZPOVEDI (avtorja, ki skozi svoje
delo izpoveduje samega sebe). Zdaj pa takole…
Kdaj si
bolj iskren, kdaj si dejansko »ti, takšen, kakršen zares si«, takrat, kadar pol
ure razmišljaš o tem, kaj boš povedal, v odgovor na doživeto vprašanje, ali
takrat, ko spontano, malodane hipoma, odgovoriš? Upam si trditi, da si »ti
dejansko ti« takrat, kadar se spontano izkazuješ, torej ne razmišljaš o tem
KAKO boš povedal, in še manj razmišljaš o tem, če bo povedano všeč(no) tistemu,
ki te bo slišal. Kajti – IZPOVEDOVANJE je izkazovanje sebe, nikakor ugajanje
drugemu…
V
kolikor te vodi potreba (želja) po tem, da nekomu ugajaš, potem samega sebe
prilagajaš vzorcu, za katerega domnevaš, da bo drugemu dopadljiv, potem – nisi,
ne moreš biti iskren, potem tudi tvoja izpoved ni izpovedovanje tebe, pač pa
iskanje ugodja, potrditve pri drugem.
Da,
tako je s tem, tako je s tema dvema platema umetnosti: bolj kot »piliš«, manj
je v izpiljenem tebe samega, in več je zgolj tvojega znanja za »narediti nekaj«,
manj je iskrenosti, več je obrti (umetnega)… in več je, preprosto, izdelave
stola, prekopavanja vrta, odnašanja smeti. Kakopak, ker je občestvo »pridno«,
in rado vidi »delovne« posameznike, so mu tudi takšna piljenja (umetelnosti,
obrtniške) všečna. Čeprav so, vsebinsko, potvorjena (lažna), saj z vsako
obdelavo besed(e) posegam tudi v samo (izhodiščno) doživetje, v njegovo
krašenje, v to, da bo ZAPIS (ali nek drug umetniški izdelek) všečen drugim,
medtem ko zanemarjam samo izpoved, lastno, njeno iskrenost, pa se izkazujem
bolj v podobi obrtnika, kot v podobi tistega, ki »ume iz sebe porajati«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar