Ničesar
kriv. A krivec sem edini.
Nežnost
dajal. A zdaj sem le nek spak.
Dete
prišlo. Bližina se razblini.
Nekoč
vzor. Zdaj cel sem iz napak…
Čez
mesec dober, kmalu bo dve leti,
razmik se
večal je, iz dneva v dan,
prej
leta dolga znala sva živeti,
da v
pravljico je čas bil naravnan…
Kar sem
zdržal, je mukoma zdržati,
nikomur
ne bi, da bi doživel,
brezmejno
zmogel razumet sem znati,
da do
današnjih klicev sem dospel…
Imam te
rad, očitno na zalogi,
umanjkal
ni, doslej, in kljub vsemu,
še
vedno zmore biti kos nadlogi,
še
vedno zmore v boju proti zlu…
Kot da
meja mu ni nikjer razvleči,
številen
bil težak je preizkus,
še
vedno vztraja, nič mu ne prepreči,
čeprav
je včasih bolj grenak okus…
Ne vem
do kdaj, tega mi ni poznati,
bo do
moči moj rad imam dospel,
pomagaj
mi, vsaj tu in tam, zdržati,
ker
veš, bi znova te toplo objel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar