Za izhod
v sili imam stikalo.
Za
takrat, ko imam dovolj zabave,
tega, denimo,
da mi serjejo vrh glave.
Z njim
vse razrešim, kot za šalo!
Na njem
piše, preprosto, »izbriši«.
Pritisnem
nanj in, puf, izgine,
kar mi
povzroča bolečine!
In spet
je mir pri hiši.
Težava
z njim – briše dosledno.
Ni moč
ničesar obnoviti,
ni moč
povratka izprositi.
Ker je
izbrisano za vedno!
Sicer
nerad ga uporabim,
a ga,
ko se tako dogaja,
da kdo
pripelje me do kraja.
Ko
prosi, da ga, pač, pozabim.
Imam te
rad. Neštetokrat dokazal.
Trpel,
prenašal, se odrekal,
in v morju
sem solza odtekal.
Z
ničemer najin rad umazal!
Povsod,
kjer sem, te v sebi nosim.
Vem,
tudi ti počneš enako,
le –
zadnje čase z napako…
In
vsled vsega te prosim:
Nikar
predaleč me ne sili,
ker tam,
kjer enkrat mi dovolj je,
umanjka
upov mi, in volje.
In so
zvonovi odzvonili…
Nevredno
plehko je veselje,
da nekaj
dobrega zmrcvari,
da trem
življenje se pokvari.
Da lep
nek, sončen svet kar zmelje.
Ne
sili, prosim, do stikala!
Jaz te
poprejšnjo sebi rabim,
a če ga
enkrat uporabim,
te
pikica ne bo ostala!
Ne
sili, prosim, do stikala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar