Ko mene
več ne bo…
ja,
vsakomur je šteto,
me,
enkrat, vzelo bo,
poneslo
me v nič,
nazaj
ne bo več šlo
popravljati
spočeto,
ostalo
bo oko,
v njem
nekih grenkih prič…
Več me
ne bo nazaj,
da bi
bilo drugače,
kar
spuščaš, to spustiš,
za
vselej gre v zaman,
ko bo
zbledel sijaj,
mi čas
po prstih skače,
od mene
kar dobiš
pepel
bo, prazen dan…
Ko mene
več ne bo…
se tudi
tebi zruši,
vem,
dobro te poznam,
v tebi
smem živet,
preveč
ti bo hudo,
v tvoji
topli duši,
da
segla bi do sanj,
podala
se letet…
Ne bo
me, da bi znal
ostati ti
opora,
sem tu,
a zdaj te ni,
ko sem,
ko še živim,
ne bom
več kljuboval,
kar
mora se, se mora,
izginil
bom v temi,
v nebo
spuhtel kot dim…
Ko mene
več ne bo,
zaman bodo
spoznanja,
zaman
preklet bo čas,
ki naju
zdaj deli,
zamrlo
bo oko,
praznina
bo vsakdanja,
utihnil
bo moj glas,
uvele
mi dlani…
A zdaj…
še vedno tu,
in upam,
in te čakam,
a dnevi
le teko
brez
tebe vztrajno stran,
vse
bolj polzim po zlu,
vse
bolj se le odtakam,
pogrešala
boš to,
da
čakal sem zaman…
Ko mene
več ne bo,
še tvoj
se svet sesuje,
si tega
ne želim,
a kaj,
ko dobro vem,
v
globine vse odšlo,
navzven
pa, spet, le tuje,
ničesar
ne dobim,
od
žalosti potem…
Ko mene
več ne bo,
bi morala
ostati,
za
Malo, da bo smela
imeti
nek svoj svet,
a kaj,
ne bo tako,
ne
zmoreš kljubovati,
boš
dvakrat zaihtela,
in
potonila spet…
Tako
da, zdaj še sem,
a kaj
mi to pomaga,
le
čakam, dan na dan,
da spet
bom prepoznan,
predaleč
si dlanem,
in
želja ne odvaga,
se ura
mi smeji,
vse
bolj iz rok drvi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar