"Strokovno" povprek...

Sem bil deležen »strokovne« razlage, s katero mi je »strokovna« (za nekaj že, domnevam) oseba pojasnila, da sem naredil napako, ker sem moji Miši pomagal takrat, ko je imela psihične težave. Bojda »ni dobro, kadar terapijo delaš z bližnjimi«…

 

Zdaj pa takole – kot prvo so med posameznimi terapijami gromozanske razlike, in moj način dela je bil tako uvideven, da bolj ne bi mogel biti! Nikoli nisem bezal v neke rane (kar, da si skrajšajo pot, posledično tudi čas, sicer počno terapevti), pač pa sem »hodil« naokoli, skozi obravnavanje življenja kot takega, medosebnih odnosov, na sploh, skratka, v samo terapijo ničesar osebnega nisem vnašal. Zato tudi je trajalo petnajst mesecev, preden sva cel kup neke nezdravosti odstranila…

Kot drugo pa – bližnji ali ne bližnji, uspeh terapije je odvisen (tudi) od tega, koliko in kako ti oseba, kateri pomagaš, zaupa. In moja Miša je meni tako predana, da bolj predanega bitja nikoli nisem srečal…

 

KO bi bilo res, to, da je napaka v tem, ker sva midva, drug drugemu tako blizu, da bolj ne moreva biti, bi zadeva izbruhnila že kmalu po končani terapiji. A ni, daleč od tega, že med samo terapijo in po njej sva živela dobesedno pravljico! Potemtakem sva najino složnost, popolno medsebojno ujemanje živela še dobrih sedem let po zaključeni terapiji! To pa je čas, ki že v običajnih okoliščinah, pri nekih povprečnih parih, marsikaj izkaže. Ne, pri naju ni, izkazal, drugega, kot složnost, predanost, obojestransko, najino istost in enost! In so se težave začele šele kasneje, takrat…

 

Ja, takrat, ko se je rodilo dete! In rojstvo sodi med t. im. sprožitelje določenih bolezni, in je sodilo tudi v konkretnih okoliščinah. Žal, a je – šele po rojstvu se je najina skupnost začela spreminjati, postopoma, a vztrajno…

 

Obenem pa… nikakor, pa če se še tako trudim, ne zmorem razumeti situacije, v okviru katere trdiš, da imaš nekoga rad, sočasno pa temu nekomu nisi pripravljen pomagati, po najboljših svojih močeh, seveda, pa čeprav s to pomočjo tudi zamero tvegaš?! In prepričan sem, da je bila moja Miša deležna takšne pomoči, da ustreznejše, njej, prijaznejše, uvidevnejše, predvsem pa učinkovitejše nikjer ne bi dobila. In še zlasti ne tam, kjer »pomagajo« proti plačilu!

 

Da, najina dolga pravljična leta so dokaz, da ni prav nič narobe, načeloma, vsaj, če bližnjemu pomagaš, terapevtsko. V odvisnosti od tega, seveda, kaj, kako in koliko ta bližnji čuti do tebe, koliko in kako ti zaupa! Ne nazadnje…

 

Moja Miša (še vedno) želi k meni, še vedno komunicirava, še vedno prihaja sem, še vedno me razjoče, ko preberem o tem, kako ji je vsak trenutek brez mene peklenska daljina…

 

Ja, verjetno je res, to, da je uvodoma omenjena oseba zares »strokovna«. Ko ugotovim, za kaj, morda tudi sporočim.