Brez iluzij

Najslabše, v kar bi se lahko podal, bi bilo, ko bi po iluzijah segal. Ko bi verjel v tisto, da "upanje umre zadnje". Mimogrede, preveč je podob, na tem svetu, ki dokazujejo, da je takšno prepričanje napačno, da zmorejo obstajati bitja, ki, povsem brez upov, zgolj čakajo, da jim smrt milosten zaključek trpljenja izkaže. Takšna prepričanja, takšna, povsem neosnovana, upanja, prepuščam tistim, ki nimajo uma, potemtakem so ne-umni...

Seveda, oprijemam se nekih upov. Ko jih ne bi iskal, in našel, ko jih ne bi v določenih odzivih videl, potem bi ne imelo nobenega smisla, to, moje početje. Opiram se, na te upe, obenem pa jim dovoljujem, vsem po vrsti, da se s strahom izkazujejo, da so prestrašeni, da zmorejo v same sebe dvomiti. Vedno namreč obstaja tisti "kaj pa, če bo drugače"...

Da, tudi strahove živim. Samo bebec je lahko prepričan v to, da zmore nekaj, s čemer se nikoli ni srečal, soočil, v čemer se še nikdar ni niti preizkušal, kaj šele preizkusil. Ne nazadnje, ko samo pomislim na neke kandidate za predsednika države, pred leti, pa - bentiš, vsaka branjevka meni, da bi ji frak pristajal... čeprav bi jo najprej morali naučiti nekih osnovnih manir, nekega, vsaj osnovnega, kakopak, bontona...

Ne, jaz priznam, strahov premorem veliko, je pa tudi res, da - kakor so moja upanja prestrašena, tako so moji strahovi upajoči. Ko ne bi bili, potem...

Za strah velja, da je neko pozitivno čustvovanje. takrat, seveda, kadar gre za zdrav strah, za tisti nekaj, kar poraja previdnost, in brezglavosti, zaletavosti, neumnosti ne da poleteti. Velja tudi to, kadar je nezdrav, da paralizira, da dobesedno onesposobi tistega, kateri ga čuti. potemtakem je negativen, tak strah, in se zna, v določenih podobah, tudi v odsotnosti samozavesti izkazovati, tam, kakopak, kjer je moč govoriti o samozavesti ( = zavedanje lastnih DEJANSKIH in NE umišljenih zmožnosti), in ne o njenem nasprotju, domišljavosti, značilnosti neumnosti... ki se še ni preizkušala, a "ve", da zmore...

Ja, oborožen s prestrašenimi upanji in z upajočimi strahovi se, še vedno, podajam v povsem neznano mi, neznano po vprašanju predvidevanja nekega razpletanja, nekega časa, potrebnega zanj, nekih poti, s katerimi se to razpletanje zmore izkazovati. In vem...

Neumno bi bilo, ko bi trdil, da zmore biti čustvovanje neke vrste zdravilo! Žal se določenih bolezenskih stanj ne da odpravljati z "dobro voljo" ali z "ljubeznijo", in žal pri določenih obolenjih ni odvisno stanje od volje, od namenov obolelih. Daleč od tega. Obenem pa...

Ja, tudi čustva zmorejo igrati določeno vlogo, pa s tem vsaj upočasnjevati, morda celo...

Ja, tega pa ne vem, še nikoli nisem skusil, vsaj ne v takšnih stanjih. V podobnih, malček lažjih, sem, in vem, da sem prav zahvaljujoč čustvovanju smel posegati, da sem prav zahvaljujoč čustvovanju smel razreševati in razrešiti. Sedaj pa...

Ko bi bilo moč, v konkretnih razmerah, dopovedovati, in dopovedati, pojasniti, do razumljenosti, bi bilo odlično. A ne gre, nikakor ne gre, žal. Pomeni, da bi, morda, namesto pojasnjevanja uspel nekaj narediti prav s čustvovanjem, ko bi uspel dovolj močno do njega prodreti. Zaenkrat relativno močno prodiram, upoštevaje dejstvo, da nekdo, ki "se me boji" in je "komaj dočakal trenutek, da mi ubeži", prihaja k meni, in je z menoj. Vem, zavedam se tega, k meni ga ne vodijo neke misli, razmišljanja, daleč od tega, k meni vodijo prav čustvovanja, zakopana, globoko, a še vedno delujoča, čustvovanja, do katerih moje dobro bitje sploh - ni zmožno seči, kaj šele, da bi jih razumelo!

Da, če mi uspe s pomočjo čustvovanj doseči to, da pozabi na beg, da se vrne, k meni, kjer bo zares na varnem, kjer bova skupaj čakala na to, da se vse skupaj poleže, potem sem malodane že uspel! Bo še mnogo trpljenja sledilo, če se povratek zgodi, obojestranskega, a bo obenem tudi nadzorovano dogajanje, s tem preprečeno vse tisto, kar ne samo da utegne, pač pa zagotovo razmere samo slabša. In kdor je nekoč že hodil po poti samouničevanja (da, cilj tovrstnih bolezni, kakor, v bistvu, vseh bolezni nasploh, je uničiti življenje), in jo je uspešno premagoval, dospeval vse bližje končnemu cilju (katerega bolezen opredeli, ne volja obolele osebe), ta bo, ni vrag, po taisti poti svoje korake zastavljal tudi v bodoče...

Pri čemer ne bo sreče, kakršna je bila, pred leti (pa če me ima kdo, kdorkoli že, za domišljavega, ali ne, vseeno zapišem), da se bo pri roki našel nek drugi jaz, nekdo, ki bo imel tako rad, nekdo, ki se bo pripravljen tako odrekati, nekdo, ki bo razumel problematiko, nekdo, ki bo znal tvorno razreševati zatečena stanja. Huda kombinacija, sestavljena iz (najmanj) štirih ključnih dejavnikov, pri čemer tudi petega ne kaže zanemariti, kajti - spoznala sva se prav zaradi mojega pisanja, spoznala sva se prek pesmi, katere sem objavljal, nekoč, v nekem časopisu. Potemtakem, da, ta drugi jaz bi se moral izkazovati tudi s pisanjem poezije...