Je samo težje…

Ko ti pogled ne sme dospeti,

tja, kamor vedno je, nekoč,

ne sme crkljati, nič več greti,

prav vsak v prazno je pekoč…

 

Ko se beseda v zrak izgublja,

četudi v njej je kos srca,

ne sme topliti, ne poljublja,

prav vsaka v nič boleti zna…

 

Ko je objemu strah kreniti,

želen poprej je vselej bil,

je varoval, je smel ljubiti,

prav vsak že v želji bo grenil…

 

In je še težje, če ti dano

je vedeti, da tam, nekje,

je tebi prav mehko postlano,

le da kazati se ne sme…

 

V dosegu rok, a vmes daljava,

premagati se je ne da,

ne vem, morda sploh ne zaznava,

kako peklensko me cefra…