Življenje
ni za upe velike,
preveč rado
upanja bije,
rojeva
bolj tožne podobe in slike,
na pota
temačna zavije…
Kar
znaš, to veljaš,
ma, še
v to ne verjamem,
veljaš
le takrat, kadar daješ, ko daš,
potem
pa si, zlahka, na samem…
Jaz
upam. Vem, zmore se vse zafecljati,
a druga
mi možnost ni dana,
ker
nižje kot sem, bi težko znal pristati,
mi itak
je sreča zlagana…
Čeprav,
je svetloba, ki hoče svetliti,
a tema
trenutno obvlada,
vendar
tudi njej čas zna silo izpiti,
z njim
vse, kar obstaja, upada…
Tako da,
ko ne bi se k upom zatekal,
in se
le na danost opiral,
kako bi
takrat šele mimo usekal,
ker ne
bi svetlobe podpiral…
Pa
upam, in čas mi zaveznik je pravi,
čeprav me
obenem odnaša,
naj
čimprej na mesto se zopet postavi,
dokler
me še polna je čaša!
Ni komentarjev:
Objavite komentar