Jaz
nimam denarja, da srečo kupujem,
pa dajem
le tisto, kar v sebi imam,
in kar
pričakujem, vse kar potrebujem,
je
tisto, kar zase v tebi poznam…
Prav
vselej sva zmogla le skromno živeti,
nobene razvade,
nobenih darov,
obenem
sva znala do vsega dospeti,
drug v
drugem imela nek zvezdnat sva krov…
Ne
tebi, ne meni, obilje ne šteje,
čemu,
ko imava kar drugim sploh ni,
iz sebe
sva znala vzeti, kar greje,
in v
sebi sva našla prav vse, kar krasi…
Sva
družno bila do obisti bogata,
in niso
motile sosedov stvari,
kipela
cvetoča je najina trata,
kaj več
od tega pa srce ne želi…
Zdaj
najini so se razsuli zakladi,
nevredne
postale so prav vse stvari,
a vem,
zablesteli spet bodo, prav radi,
ko enkrat
daljava povsem izpuhti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar