Ravnam, kakor ravnam

Še nikoli nisem skusil, kar mi je sedaj imet,

vem, da v njej, nekje globoko, hoče vse z menoj živet,

ni ga znanja, teorije, ki lahko opredeli,

koliko bo še čakati, preden vse se umiri…

 

Tedni, meseci, vse kruto, krut je v bistvu slednji dan,

saj življenje je razsuto, Sonce mu odšlo je stran,

mnogi bi mi svetovali, s tistim kaj, in pa kako,

tveganje odsvetovali, ker lahko bo spet hudo…

 

Jaz le to vem, da življenje inventurno se ne da,

da odpišeš, kar odveč je, kar ti nič več ne velja,

že pred leti sem razlagal, takšno rad imaš, kot je,

ker, če sebi bi prikrajal, sploh ne veš kaj je srce…

 

Vsakdo smel bi kakor hoče, če s tem drugim ne pekli,

a prav občestvo sebično kaže, da zares to ni,

naj zavržem, vsled težave, naj zavržem, kakor smet,

le kako s seboj bi samim znal na tak način živet?!

 

Naj le pridno govorijo, jezik jim je glavna moč,

mene nič ne spremenijo, v glavah jim je temna noč,

vem, zavedam se, da znova vse lahko se ponovi,

a brez tveganja ne šteje čas, ki se ga preživi…

 

Sem napačen, to ni šala, za ta lep nagonski svet,

me Narava kaznovala, dala napačen planet,

bom po svoje, kakor čutim, in kot misli mi vele,

mi je sanje porodila, zdaj gasijo se brez nje…

 

 

V tebi, Miš moj, je čutenje, tisto pravo, ki se da,

v tebi silna je dobrota, in srce vse do neba,

pa te čakam, in, še vedno, tam, kjer jaz sem, je tvoj dom,

polovica moje duše, v celi zaživel spet bom!