Zgolj jaz

Nikdar po steptanem,

po drugim vsem danem,

nenehno izbiram, po svoje, poti,

nenehno brez gneče,

je v gneči moteče,

ker v njej prav ničesar res dobrega ni…

 

So vedno vodila

me ista merila,

ne znam pomagati, imam en obraz,

pa skrbno ga čuvam,

po sebi ne pljuvam,

od prvega hipa, do smrti – zgolj jaz…

 

Ni v laži mi stati,

zahrbtno ravnati,

pa mnogi od mene, prav zlahka, beže,

spoznanja bistrijo,

me razveselijo,

izvem, kaj mi šteje, kaj šteti ne sme…

 

Za neke, ki znajo,

da v mene se dajo,

še govno požiram, čeprav ne diši,

lahko me teptajo,

lahko me cefrajo,

počnejo, kar drugim uspelo še ni…

 

Tako mi je dano,

zna hrbet vzravnano,

za redke pa se vse do tal ukrivi,

in, ja, znam požreti,

in znam pretrpeti,

kar mi običajno trpeti sploh ni…

 

Tolažba me hrani,

vam bodo že dani

trenutki, v katerih spoznanje dospe,

bo čas za kesanje,

ko čas me požanje,

ko zadnja še iskrica v meni umre…