Nihče ne ve…

Ne ve, nihče ne ve, kaj v tebi se budi,

takrat, ko zreš globoko mi v oči,

te gledajo navzven, jim v dušo priti ni,

le duši duša vase dopusti…

 

Ne, res, sploh ne vedo, preveč je plitek svet,

da zmogel bi zares te doživet,

je njim njih rad-imet s sebičnostjo prežet,

njim ti kot pesem sploh ne znaš zapet…

 

Ne ve, nihče ne ve, da jaz si prava ti,

da jaz sem jaz, kar v tebi me živi,

ne, res, sploh ne vedo, da v tebi sreča spi,

njim srečo zbujajo predvsem stvari…

 

Ne ve, nihče ne ve, da ti si ocean,

in v njem vsak hip le iz srca je dan,

da zvezdnata si noč, in prav vsak sončen dan,

da moč si, da si up, zdravilo ran…

 

Ne zmore razumet te ves vesoljni svet,

ker ni v Lepoto, kakor ti, spočet,

drobtin lahko, cel kup, od tebe zna imet,

a prav nikdar mu tebe ni dano zaživet!