Kaj je
danes na dnevnem redu?
Ah, nič
– nekaj trpljenja, nekaj stremljenja, spet – nekaj trpljenja.
Standardno.
Kot včeraj, in dan poprej, kot vse dneve v letu, v času, kar se je odmik
zastavil.
Enako,
kot bo v bodoče. Dokler tako se hoče, dokler se po tistem včasih noče.
Tako
vsaj nimam česa zgrešiti, pogrešiti, zamuditi.
Še na
koledar si ne rabim zapisati, zmorem v naprej poznati, in ne izostati.
Tako,
pač, je. Ljubezen tudi boli.
Kadar
ji dano ni živeti. Kadar se srce vanjo ne sme oviti. Kadar ni moč čutiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar