Res veš, kje si?

Prepričana si, da veš, kje si.

Tam, pač, v Ljubljani.

A to ni res, edina prava si

v moji srčni strani!

Kakšno mesto, ceste, hrup in smrad…

Kamorkoli se podajaš,

edino jaz imam te rad,

in v meni edino zares obstajaš!

 

Prepričana si, da veš, kje si.

Tam, kamor ti poštar nosi.

A tam, ko se dan v noč prevesi,

ne vedo niti kako si!

Kakšna stanovanja, hiše, gneča…

Kamorkoli pot ti krene,

v meni sanjava si, hrepeneča,

v meni si – del mene!

 

Nikjer, nikomur ni te prave,

nikjer tvoje oči sanjave

ne zmorejo se vsaj za hip prižgati,

kjer mene ni, so brez globine,

v prazno dan za dnem jim mine,

le meni zmorejo vesolje dati…

 

Nikjer, nikomur prepoznana,

premajhna zate je Ljubljana,

svoj svet imaš, v njem tvoje so širjave,

z menoj dospevaš do veselja,

z menoj ti je edina želja,

so zgolj z menoj podobe tvoje prave!

 

Prepričana si, da veš, kje si.

Kjer sonce sije, oblak pa trosi.

Ne, ne, tam te ni,

te moja duša v sebi nosi!