Pikice upanja

Vsaka pikica, s katero se mi v bližino izkazuješ,

mi leže, mehko mi leže, globoko, na neko dno,

mi sapica vsaka, s katero v mojo smer zapluješ,

pihlja, resda skromno, a boleče toplo…

Prav vsaka sprememba, ki nama v prid kaže,

požene srce, da vse muke zdrži,

čeprav, po pravici, za kanček ni lažje,

ker – tu si, a hkrati še meni te ni…

Vem, moraš pobrati se, še so prepreke,

prek njih pa, prav vselej, le stežka je moč,

a veš, že zadošča se skriti pod veke,

čutiti drugače, drugačen svet zroč…

Pomagal bom pikicam, da se krepijo,

da vse več jih bo, da nastaneš vsa ti,

že res, neke moje se misli bojijo,

a mi že vsakdanjih dovolj je skrbi…

Pa raje ugibam kdaj bo dovoljeno,

kdaj znova razprta pot v čas nama bo,

plačala sva ceno preveč zasoljeno,

a najino sva le živela nebo…

Mi pikica vsaka, ta, tvoja, up greje,

kar nosiva v sebi, tega ni povprek,

ni vrag, da se znova nebo ne nasmeje,

in bova živela do konca svoj vek!