Vrivajo
misli se mi v vsakdanje,
včasih odpravim
jih, pa so le bežne,
včasih
obstanejo, ko težek dan je,
in so
iz hipa v hip bolj nadležne…
Bolj
kot si dober, bolj uvideven,
bolj se
to stanje izkaže nepravo,
mislijo,
da si neumno pohleven,
takšne pa
treba je jebat v glavo!
Kjer je
sebičnost brezdušna pri stvari,
tam se
na nič, prav na nič ne ozira,
kadar
hiti, da poruši, pokvari,
zlahka
popljuva te, nož ti zadira…
Ja,
res, dobrota je prava sirota,
bebec si,
kadar zares imaš rad,
tam,
kjer praznina gradi svoja pota,
tam,
kjer obstaja strupen le njen hlad…
Bolj
kot si dober, bolj te je v glavo,
ni mar
hinavščini tvojih solza,
več še,
uspeh njen ji je v zabavo,
nima
vesti, si očitat ne zna…
In se
sprašujem, čemu dovoljujem,
prvič v
življenju z obraza polzi,
pljunki
peklijo, pa jih odstranjujem,
plitke
radosti so plitkih nravi…
Vem, si
drugačna, to ni tvoja slika,
nimaš v
rokah se, te znotraj boli,
ti nisi
kača, ki seka in sika,
ne bi,
nikoli, mi pila krvi…
Ja, če
si dober, povsem je nepravo,
kadar prikazen
užitke ima,
te,
brez težave, naravnost v glavo,
pljuva
po tebi, po tebi tepta…
Misli
nadležne mi voljo kazijo,
skušam odgnati
čim prej jih v nič,
časi
se, kdo ve, morda, spremenijo,
Sonce
vzide, ponikne hudič…
Ni komentarjev:
Objavite komentar