Vem,
nočeš mi slabega, a trpim.
Zaradi
tebe, zaradi tega, kar te tare.
In
trpim, in nenehno v strahu živim,
da vrnejo
zgodbe se stare…
Ne bom
še sto let, jih malo imam,
ki dala
se bodo živeti,
brez
tebe v nasmehu živet jih ne znam,
NE DAJ
MI PREHITRO UMRETI…
Brez
tebe mi ni, brez tebe boli,
in tebi
želim se dajati,
le jaz,
tu izbire drugačne sploh ni,
le
skupaj sva zmožna obstati…
Vem,
nočeš mi slabega, a je tako,
da,
zlahka, mi z mukami strežeš,
znaš mi
zatemniti vse, sonce, nebo,
znaš
biti, da muk me odvežeš…
Te
nočem na tleh, ne zmorem tega,
jaz tebe
bi gledal veselo,
nikdar
ne boš srečna brez duše, srca,
nikdar
ti ne bo v praznem pelo!
Vem,
nočeš mi slabega, a ni lepo,
vse to,
kar se zdaj mi odvija,
ko
zrem, kar NE zreti želi si oko,
takrat
me vztrajno pobija…
TE
PROSIM, z dna duše, ki v mukah živi,
poskušaj
ME spet ZAČUTITI,
nekoč,
ko ugasnejo moje oči,
ne boš
več imela kam priti…
Bi rad
nekaj let še, vsaj, doživel,
s teboj,
da jesen se obnese,
ne vem
sploh do kdaj bom lahko še trpel,
da me v
nepovrat ne odnese…
Vem,
nočeš mi slabega, a je tako,
da v
slabem mi je do vratu,
dokler
te ob meni, in zame, ne bo,
prav
vse mi zna iti po zlu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar