Marsikaj sem doživel

Marsikaj sem doživel, marsikaj na pleča vzel,

marsikdaj mi je bilo hudo do krika,

marsikaj je šlo v nič, marsikaj je vzel hudič,

ni nikdar me strla žalost prevelika…

 

Zdaj drugače je, kot prej, komaj vlačim se naprej,

pa še to počenjam, ker mi je zdržati,

si zbudila mi nasmeh, dala v svojih mi očeh

tisto vse, kar zmore največ se sploh dati…

 

Sem dospel, takrat, na dno, si me vzpela na nebo,

le tako, da sebe meni si počela,

smel s teboj sem zvezde štet, smel s teboj sem vse imet,

ko odšla si, pa si mi vse to vzela…

 

Z dušo polno, v dno srca, si opora mi bila,

vselej tebi, in nenehno ti za mene,

zdaj ne zmore več korak, brez moči je, pretežak,

ni mu mar, zastane preden sploh kam krene…

 

Marsikaj sem doživel, se nikdar povsem izpel,

vsaj za kanček nek me, vselej, je ostalo,

zdaj brez tebe vse kazi, mi brez tebe biti ni,

potrebujem te, da v meni bo sijalo!