Koliko traja?!

Koliko časa traja, preden te, do kraja, ožamejo?!

Ker veš, jaz ne vem, do kdaj zmorem zdržat.

Niti tega ne vem, kaj vse bom še moral spoznat,

preden mi moči, in tebe z njimi, vzamejo…

Tega pa ne želim, še huje – tega se bojim!

 

Koliko časa traja, preden te, do konca, zmrcvarijo?!

Mar dušo ponovno zagnati se da?

Sicer se tolažim – dokler moja solze rojevati zna,

dotlej je, z ničemer, ne pokvarijo!

Brez solza pa je ne želim, se takšne – bojim!

 

A rabi, ta duša, obenem veselje, da ne crkava!

Da topla, radostna te zmore odeti,

odeti, ogreti, tako te objeti,

da tebi kot dom edina bo prava!

Ne išči si doma drugje, ker – tega se bojim!

 

Koliko časa traja, preden te – nič ne ostane?!

Ker, veš – zate do konca bi svojega stal,

te rad imel, tvoj smeh živel, s seboj te varoval!

So upi, so želje v resničnost mi dane?!

Če niso, povej, čeprav – tega se bojim!

 

Koliko časa traja, preden zmoreš se pobrati?!

Takrat, ko sesuje do konca se svet,

pa moraš začeti, na novo vse znati…

Ma kaj, mi brez tebe ne bo sploh več vstati!

In tega brez tebe – tega se bojim!