Brezdušnost je močnejša!

Pravijo, da je dobrota močnejša, in zaradi tega vedno zmaga, čeprav – jaz trdim, da je popolnoma drugače: zlo ima nenehen glad, nikdar se ne želi zaustaviti, deluje v želji, da bi vsemu zavladalo, zaradi česar se, s časom, iztroši, in šele takrat, ko izgubi na moči, ko oslabi, šele takrat – lahko dobro zmaga!

Ne verjameš? Verjemi, daj, ker, veš – ko bi bilo dobro res močnejše od zlega, od zla, potem ene same vojne ne bi bilo, in kaj šele, da bi leta in leta trajala, preden bi se zlo toliko iztrošilo, da bi se mu dobro, nabrano s celotnega planeta, uspešno zoperstavilo! Ne, ko bi res dobro bilo močnejše, bi ta svet zgledal popolnoma drugače!

 

Tako pa je… hlad močnejši od topline, praznina od vsebine, neuvidevnost od uvidevnosti, brezdušnost od duše, brezsrčnost od srca, brezvestnost od vesti… mimogrede, ko bi vest kaj štela, čemu bi bile spovednice vselej v rabi?!

 

Sprijenost zlahka užene etičnost… ne nazadnje, mar ne posluje, malodane ves svet, po daj-dam sistemu, mar »veze in poznanstva« ne delujejo na slednjem koraku, in te celo pri mesarju ni sram, po isti ceni, vzeti boljši kos, ker je, mesar, tvoj prijatelj? Mar ni povsem »normalno« to, da prilika-dela-tatu, in da oblast-pokvari? Potemtakem je sklop nekih naključij, nek trenutek, nek pojem… močnejši od volje tistega, ki se v njem znajde? Je, žal, je, krepko močnejši, ker le-ta sploh druge volje nima, kot poslušati lastne nagone, in seči po čim več, po možnosti na najlažji način! Ker niti iz slovarja tujk ni zmožen razumeti, kaj to morala je, kako se jo izkazuje, kako se jo živi!

 

Planet, bojda, poseljujejo ljudje. Ko bi ga zares, potem bi bil, domnevam, človeški. Za ta »človeški« pa ni merodajna podoba nekih teles, daleč od tega, človeški je lahko samo takrat, kadar je – človečen. Takrat, kadar empatija deluje, takrat, kadar se sebi odrekaš, da drugemu vsaj omogočiš, celo odstopiš, daš…

 

Obstaja neka definicija, po kateri se človek razlikuje od živali na osnovi – razuma.

Obstaja tudi druga definicija, ki pravi, da je razum sočasna zmožnost konkretnega alias praktičnega mišljenja in abstraktnega mišljenja.

Obstaja ugotovitev, da le dobrih štiri odstotkov odrasle populacije zmore, brez nekega drogiranja, abstraktno mišljenje. Pri čemer je polovica teh odstotkov na tisti strani, ki se nahaja v – bolnišnicah za duševne bolezni. Ja, zmorejo abstraktno, tam, in samo abstraktno, medtem ko se ne zavedajo realnosti. Potemtakem…

 

Potemtakem ostajata dobra dva odstotka tistih, ki, poleg konkretnega/praktičnega mišljenja zmoreta tudi, sočasno, kakopak, abstraktno mišljenje. Potemtakem – sta samo dobra dva odstotka populacije tista skupina, katero sestavljajo razumska bitja. Ostalo pa…

 

Ostalo pa je nagonsko. Tretje možnosti namreč ni. Vsaj biologija in medicina je ne poznata.

 

Ja, res je, svet je dober. Je uvideven, sočuten, je etičen… a le tam, kjer ga ne uravnavajo nagoni. Oni sebi, vedno, najlažje poti iščejo, le-te pa so skregane z etičnostjo! Potemtakem – ja, res je, celo nekaj človečnosti je moč najti, na tem svetu, med vsemi nagoni.

 

Ne, ne, samo poglej tiste, ki uspešno prodirajo, prek raznih lestvic, družbenih, pa ti bo jasno, katere sile so močnejše. Žal.