Saj sploh ne veš…

Saj sploh ne veš, da ti si, kar mi v žile kri poganja,

kar bije v prsih mi utrip, in mi živeti da,

si moja želja, misel, up, potreba si vsakdanja,

le v prazno, hladno vsak korak brez tebe se poda…

 

Saj sploh ne veš, da iz oči lahko le ti mi siješ,

da moje duše cele ni, na pol brez tebe je,

da žalost je edina stvar, ki v meni jo razkriješ,

brez tebe mi ne gre drugače, ti si meni vse…

 

Saj sploh ne veš, od kod gre pot, ki me lahko povleče,

iz tebe, Miš moj, porodi se moja volja vsa,

brez tebe mi veselja ni, in ni trenutkov sreče,

zaman vsak dan bi bil željan, brez tebe sploh ne zna…

 

Saj sploh ne veš, kako greni, ko zdaj si v daljavi,

v dno duše trga in pekli, ne moglo bi še več,

zaman je, kar kdo reče, kar mi, v uteho, pravi,

ne ve, kako je to, ko ti življenje steče preč…

 

Saj sploh ne veš, kaj je nemoč, ko volje ni zajeti,

brez tebe ni mi, da karkoli bi si zaželel,

ko pa mi dano bo v objemu tebe spet imeti,

ja, Miš, takrat pa bom prav vse kar rabim spet imel!