Že dve
leti, skorajda, čakam, trpim,
da smel
bi te znova objeti,
da
sonce mi vzide, da zopet zasveti…
Očitno
preveč si želim.
Že dve
leti ni mi poljuba imet.
Ne
slutiš, kako je boleče.
Še
zlasti, ker ni ti moteče.
Čeprav
si v tebi želi poletet…
Že dve
leti skuša zaman moj dotik.
Verjemi,
še v dlani je žgoče,
medtem,
ko v meni vse joče…
Spomini
prepolni drugačnih so slik.
Ja,
vem, mi zapišeš, trpljenje razkriješ.
Ja,
vem, da bližine si moje želiš,
da greješ
me in da s seboj me topliš…
A kaj,
le še bolj s tem me v žalost oviješ.
Dejala
si drugim, da bil sem tiran,
obenem te
moja toplina ohranja…
Da
komaj čakala si, da stečeš stran,
a zdaj
prav daljava ti dušo razganja…
Ne
maram te sile, teh krutih težav,
ki rušijo,
ki vse kazijo,
ob njih
mi le up je, zaenkrat, ostal,
da
zopet v mir nek zaspijo…
Zavedam
se, da sem v tebi močno,
da vse
to ti dušo razjeda…
In prav
radi tega še bolj je hudo,
imam,
kar ne-moje izgleda…
Že dve
leti, skorajda, za dnevom dan,
ob moji
se muki naslaja.
A tu
si, je tebi moj prostor oddan,
in topel
za tebe ostaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar