Tako, preprosto, je

Težave z boleznijo so v tem, da je le-ta vedno prisotna, tudi takrat, kadar je »speča«, »umirjena«, takrat torej, kadar se povsem vklopi v neko dogajanje, v neke okoliščine, in svoje prisotnosti, takrat, ne izdaja, vsaj ne prek razglasne postaje. Kakopak, v kolikor zmoreš ugotavljati skorajda zanemarljive odtenke, takrat lahko ugotoviš tudi to, na primer, da si pogovor zastavil z povsem drugo »podobo«, kot je tista, ki se pojavi tekom pogovora. In je težava v tem, da – bolezni nikoli ne kaže zaupati!

 

Tudi takrat, ko je bitje, po svoji naravni zasnovanosti, pravi biser, tudi takrat moraš vse, česar ne vidiš, sprejemati z zadržkom! In je lahko to bitje dobesedno plemenito, dobro, srčno, uvidevno, iskreno, moralno… a je bolezen njegovo popolno nasprotje. In je to nedvomno ugotoviti takrat, kadar se bolezen prebudi, prevzame pobudo…

 

Seveda so tudi v okviru bolezni različne podobe, od zmerne, do skrajnih, in tudi, če te mika, da bi zmerni vse verjel, ji ne smeš, ker – ta zmernost zlahka, in ne da bi se tega sploh zavedala, prehaja iz ene skrajnosti v drugo…

 

Za tovrstne bolezni je značilno to, da je prizadeto predvsem čutenje, in zlasti, v okviru istega, sočustvovanje. Pomeni, da tudi takrat, ko prizadene, obolelo bitje ostane povsem neprizadeto, mu, preprosto, ni mar. Da, skrajne podobe, tiste najbolj negativne, si nihče ne želi spoznati, ker je povsem prazna (čustvujoče), hladna, pravzaprav ledena, brez slehernih zadržkov, in povsem nagonsko delujoča – gre proti tistemu, do česar želi dospeti, pri čemer se ne ozira dobesedno na nič, in še najmanj na moralnost…

 

Tam, kjer se neka oseba ni zmožna zavedati same sebe, kot celote, tam je nekaj narobe. In narobe je tudi pri občestvu, ki se sklicuje, denimo, na svojo načelnost, obenem pa se z nenačelnostjo izkazuje, in ima, ob tem, dvojna merila – ena zase, druga za vse ostale. Tam pa, kjer je prisotna tudi bolezen, tam pa je ta narobe še za odtenek večji, pri čemer se tudi obolela oseba zna izkazovati »moralno«, je »pridna«, tako, kot so »moralni« in »pridni« obči, katerih tudi prilika ne bo naredila za tatove, če bo, ob tej priliki, stal nek policaj, ali bo neka, katerakoli, »palica« pretila, da bo nepridnost kaznovala. Ja, strah (pred posledicami) zna krepko bolje delovati na »pridnost«, kot to zmore, pri nagonskih nasploh, in tudi pri obolelih, početi neka, na primer, vzgoja.

 

Tam torej, kjer ni zavedanja samega sebe, tam tudi neka vest ne more pretirano delovati, potemtakem ni nikakršnih zadržkov za to, da ne bi deloval na sebi lažji, četudi družbeno nesprejemljiv način, samo da dospeš do želenega. In med te lažje načine sodi tudi laž. Najpogostejša dobrina na tem, sicer tako iskrenem in poštenem, svetu…