Mavrica

Nekoč se neka mavrica je prek neba razlila,

obarvala je najin svet, v lepoto ga ovila,

iz naju se porajala, iz naju je kipela,

da prav za naju se razda, da bi nasmehe grela…

 

Nekoč bila je mavrica, še zdaj je, resda speča,

želi, hlepi, a zdaj ne zna vse do neba kipeča,

je neka duša zdaj na pol, a zopet v eno pride,

ker mavrici, tej, najini, nikdar moč ne poide…

 

Pa spet bo smela prek neba za naju se podati,

z radostjo nama znala bo še slednji hip obdati,

saj tebi, Miš moj, ni srca, če ni ti zame biti,

in mene ni, če te s seboj ne morem več polniti…

 

Nekoč bila je mavrica, je zdaj, trenutno, speča,

se vrne, zopet se zbudi, za naju bo kipeča,

iz naju bo obarvala, iz naju bo toplila,

ko bova se drug drugemu, v objemu, spet, delila!