Ko bi znal…

Joj, ko bi znal biti prasec sebičen,

debela koža in le moja rit,

bil bi v življenju uspešno odličen,

znal bi le zase in se veselit…

 

Ne bi se tuje me nič dotaknilo,

kakšne težave, ma kakšno gorje,

kaj bi za druge v očeh se močilo,

breme je duša, in breme srce…

 

Plehke razvade, ničeve, bi štele,

jih za vogalom je vsakim dobit,

bi se naslajal, potem bi letele,

sveže je boljše, si starega sit…

 

Bolj kot dajal bi nekdo mi, da sreči,

bolj bi, kakopak, zavzeto jemal,

ko bi odpikal, ne moglo bi seči,

tja do vesti, ker je ne bi poznal…

 

Puhlo je, praviš, ma daj, ni verjeti,

butasto je, da se trudiš zaman,

vzemi, pač, tam, kjer je dano vzeti,

prav vsak korak te povede do sanj…

 

Če pa si butec, pečaš se z moralo,

kaj ti bo ta, se od nje ne živi,

z njo ti bo zgolj bolj grenkó vse postalo,

in kup užitkov iz rok ti spolzi…

 

Joj, ko bi znal biti prasec sebičen,

najde se zlahka vse kar veseli,

če nisi 'zbirčen, če praznim si sličen,

se ti medeno do jajc pocedi…